…
“Greva na sprehod.” mi ponudi roko. Drugo ima v žepu rjave usnjene jakne, pretople za ta letni čas, a kaj drugega bi verjetno skazilo njegov tako natančno premišljen izgled moškega, ki ga dekleta ljubijo, ob katerem se mame spominjajo svojih uporniških fantov iz mladosti in ki jih očetje sovražijo.
Cigaret še zadnjič ponesem k ustnicam, vase potegnem še en dim in ga odvržem. Primem njegovo roko, ki se še kar ponuja, si z drugo popravim rahlo zgubano krilo in ga pogledam v oči. Zame popolnoma nepričakovano zardi, spusti pogled in vpraša: “Torej. Greva na sprehod?” “Greva”, odvrnem. Spustim njegovo roko in primem svoje kolo.
“Včeraj sem cel večer razmišljal o tebi.” reče s presenetljivo nežnim glasom. “Aja. Kako lepo.” Takoj, ko zaslišim ciničen prizvok svojih besed zardim. Groza. Obnašam se kot otrok. ‘’Oprosti, danes ni ravno moj dan … in če sem iskrena, se bojim, da si moški, ki bi v moje življenje prinesel dodatno zmedo, ki je trenutno ne potrebujem.” “Hm. Saj nič slabega nočem. Sicer si pa tako mlada, da ne vem, če bi lahko sploh kaj imela.” odvrne. Nenadaoma se ustavim, presenečena nad njegovimi besedami rahlo razprem ustnice in se odkašljam: “Prosim? Med nama je pet let razlike …” “Vem, vem. Ampak to je zame že preveč. Se bojim, da si še otrok in da nimava dosti skupnega,” me prekine. “Veš kaj. Verjetno imaš prav. Se mi tako ali tako že mudi na predavanje. Lepo se imej. Adijo,” odvrnem in se kakor hitro se le da usedem na kolo in poženem pedala.
Veter kuštra moje skodrane lase, z eno roko držim za balanco kolesa, druga počiva na krilu, da mi ga ne bi razpihal veter. V kotičku očesa zaznam nekaj mokrega. Po licu mi počasi spolzi solza. Kako neumno od mene. Kaj se pa sploh dobivam z moškimi, ki se mi že od samega začetka zdijo nedostopni. Jezna sem. Pa ne nanj. Sama nase. Le kje jih najdem. Vedno iste, vedno nedostopne, vedno vase zagledane in vedno preponosne, da bi se pustili uloviti.
“Peetraaa …” zaslišim glas v daljavi. “Peetraaaaa ….” Pritisnem na zavoro in se počasi ustavim, si nahitro obrišem solze, ki mi polzijo po licu in se obrnem. Za mano teče Žan.
Žan je moj sošolec s fakultete. Vse sošolke sanjajo kako jih bo nekega dne opazil, vsi moški so nanj ljubosumni, a si skrivoma želijo njegovega prijateljstva, on pa je presenetljivo nesamozavesten, kar je zaradi njegovega izgleda ušlo vsem kolegom psihologom, razen meni. Verjetno zato, ker me fantki z daljšimi razmršenimi lasmi, brez brade in z otroškim obrazom nikoli niso privlačili in je bilo toliko lažje opaziti pravega Žana namesto poželjenja vrednega Žana.
“Kam pa kam lepa dama?” zasoplo sprašuje in se mi nasmiha. “Ne vem. Sem nameravala na predavanje, pa mi ni do tega. Verjetno do centra na kavo. Pa ti? Maširaš na predavanje?” vprašam. “Eeem, ja no, sem mislil na predavanja ampak bi ti raje delal družbo … če želiš,” zmedeno doda. “Zakaj pa ne. Greva.”
“Včeraj sem te videl v 4-ki. Sem hotel pozdravit, pa si bila z nekim tipom. Sta skupaj?” me je vprašal po treh ulicah tišine. “Ne,” povem. “Aha. Torej si še vedno samska?” vpraša. “Ja. Zakaj? Poznaš kakšnega norca, ki bi mi bil všeč?” vprašam in se mu nasmehnem. “Norca ne …” odlaša. “Jaaa …” sem nestrpna. Ustavi se, jaz še kar hodim naprej, ko pogledam levo vidim, da ga ni, zato se s kolesom pomaknem vzvratno: “Kaj pa je? Vidim, da te nekaj muči. Saj veš, da mi lahko poveš karkoli, saj sva prijatelja kajne?” Gleda me, vidim kako zbira pogum, da bi mi nekaj povedal, odpira usta a iz njih ni slišati nobenega zvoka … nato pa: “Všeč si mi.”
…
“Greva na sprehod.” mi ponudi roko. Drugo ima v žepu rjave usnjene jakne, pretople za ta letni čas, a kaj drugega bi verjetno skazilo njegov tako natančno premišljen izgled moškega, ki ga dekleta ljubijo, ob katerem se mame spominjajo svojih uporniških fantov iz mladosti in ki jih očetje sovražijo.
Cigaret še zadnjič ponesem k ustnicam, vase potegnem še en dim in ga odvržem. Primem njegovo roko, ki se še kar ponuja, si z drugo popravim rahlo zgubano krilo in ga pogledam v oči. Zame popolnoma nepričakovano zardi, spusti pogled in vpraša: “Torej. Greva na sprehod?” “Greva”, odvrnem. Spustim njegovo roko in primem svoje kolo.
“Včeraj sem cel večer razmišljal o tebi.” reče s presenetljivo nežnim glasom. “Aja. Kako lepo.” Takoj, ko zaslišim ciničen prizvok svojih besed zardim. Groza. Obnašam se kot otrok. ‘’Oprosti, danes ni ravno moj dan … in če sem iskrena, se bojim, da si moški, ki bi v moje življenje prinesel dodatno zmedo, ki je trenutno ne potrebujem.” “Hm. Saj nič slabega nočem. Sicer si pa tako mlada, da ne vem, če bi lahko sploh kaj imela.” odvrne. Nenadaoma se ustavim, presenečena nad njegovimi besedami rahlo razprem ustnice in se odkašljam: “Prosim? Med nama je pet let razlike …” “Vem, vem. Ampak to je zame že preveč. Se bojim, da si še otrok in da nimava dosti skupnega,” me prekine. “Veš kaj. Verjetno imaš prav. Se mi tako ali tako že mudi na predavanje. Lepo se imej. Adijo,” odvrnem in se kakor hitro se le da usedem na kolo in poženem pedala.
Veter kuštra moje skodrane lase, z eno roko držim za balanco kolesa, druga počiva na krilu, da mi ga ne bi razpihal veter. V kotičku očesa zaznam nekaj mokrega. Po licu mi počasi spolzi solza. Kako neumno od mene. Kaj se pa sploh dobivam z moškimi, ki se mi že od samega začetka zdijo nedostopni. Jezna sem. Pa ne nanj. Sama nase. Le kje jih najdem. Vedno iste, vedno nedostopne, vedno vase zagledane in vedno preponosne, da bi se pustili uloviti.
“Peetraaa …” zaslišim glas v daljavi. “Peetraaaaa ….” Pritisnem na zavoro in se počasi ustavim, si nahitro obrišem solze, ki mi polzijo po licu in se obrnem. Za mano teče Žan.
Žan je moj sošolec s fakultete. Vse sošolke sanjajo kako jih bo nekega dne opazil, vsi moški so nanj ljubosumni, a si skrivoma želijo njegovega prijateljstva, on pa je presenetljivo nesamozavesten, kar je zaradi njegovega izgleda ušlo vsem kolegom psihologom, razen meni. Verjetno zato, ker me fantki z daljšimi razmršenimi lasmi, brez brade in z otroškim obrazom nikoli niso privlačili in je bilo toliko lažje opaziti pravega Žana namesto poželjenja vrednega Žana.
“Kam pa kam lepa dama?” zasoplo sprašuje in se mi nasmiha. “Ne vem. Sem nameravala na predavanje, pa mi ni do tega. Verjetno do centra na kavo. Pa ti? Maširaš na predavanje?” vprašam. “Eeem, ja no, sem mislil na predavanja ampak bi ti raje delal družbo … če želiš,” zmedeno doda. “Zakaj pa ne. Greva.”
“Včeraj sem te videl v 4-ki. Sem hotel pozdravit, pa si bila z nekim tipom. Sta skupaj?” me je vprašal po treh ulicah tišine. “Ne,” povem. “Aha. Torej si še vedno samska?” vpraša. “Ja. Zakaj? Poznaš kakšnega norca, ki bi mi bil všeč?” vprašam in se mu nasmehnem. “Norca ne …” odlaša. “Jaaa …” sem nestrpna. Ustavi se, jaz še kar hodim naprej, ko pogledam levo vidim, da ga ni, zato se s kolesom pomaknem vzvratno: “Kaj pa je? Vidim, da te nekaj muči. Saj veš, da mi lahko poveš karkoli, saj sva prijatelja kajne?” Gleda me, vidim kako zbira pogum, da bi mi nekaj povedal, odpira usta a iz njih ni slišati nobenega zvoka … nato pa: “Všeč si mi.”
…
Ni komentarjev:
Objavite komentar