četrtek, 17. marec 2011

Barje

© U. P. Photography


© U. P. Photography


© U. P. Photography


© U. P. Photography


© U. P. Photography


© U. P. Photography


© U. P. Photography


© U. P. Photography


© U. P. Photography


© U. P. Photography


© U. P. Photography

ponedeljek, 14. marec 2011

Sobotno dopoldne

V soboto sva se že skoraj tradicionalno odpravila do centra Ljubljane na kavico in na sprehod. Ko se v mestu pokažejo prvi zgodnje (skoraj) pomladanski žarki postane center kot mravljišče. Vsi pokukajo iz svojih stanovanj kot martinčki, ki se gredo posončit na promenado v eno izmed zabasanih kavarn.
In ker sem ravno pri mravljah ... pri nama v stanovanju sva opazila prebujanje narave pred dvema tednoma, ko so naju napadle mravlje. Izvorno mesto, od koder se pritihotapijo v stanovanje, še iščeva, grem pa danes vsekakor po kemijo, ki bo te male zverinice izničila. 
Danes je spet oblačno/deževno, kar mi prav nič ne diši. Po drugi strani bo pa vsaj lažje sedeti v predavalnici, brez misli na sprehode po sončni Ljubljani.

© U. P. Photography

© U. P. Photography

© U. P. Photography

© U. P. Photography

© U. P. Photography

© U. P. Photography

© U. P. Photography

© U. P. Photography

© U. P. Photography

© U. P. Photography

© U. P. Photography

© U. P. Photography

© U. P. Photography

© U. P. Photography

© U. P. Photography


nedelja, 27. februar 2011

Obesek 3.


“Greva na sprehod.” mi ponudi roko. Drugo ima v žepu rjave usnjene jakne, pretople za ta letni čas, a kaj drugega bi verjetno skazilo njegov tako natančno premišljen izgled moškega, ki ga dekleta ljubijo, ob katerem se mame spominjajo svojih uporniških fantov iz mladosti  in ki jih očetje sovražijo.
Cigaret še zadnjič ponesem k ustnicam, vase potegnem še en dim in ga odvržem. Primem njegovo roko, ki se še kar ponuja, si z drugo popravim rahlo zgubano krilo in ga pogledam v oči. Zame popolnoma nepričakovano zardi, spusti pogled in vpraša: “Torej. Greva na sprehod?” “Greva”, odvrnem. Spustim njegovo roko in primem svoje kolo.
“Včeraj sem cel večer razmišljal o tebi.” reče s presenetljivo nežnim glasom. “Aja. Kako lepo.” Takoj, ko zaslišim ciničen prizvok svojih besed zardim. Groza. Obnašam se kot otrok. ‘’Oprosti, danes ni ravno moj dan … in če sem iskrena, se bojim, da si moški, ki bi v moje življenje prinesel dodatno zmedo, ki je trenutno ne potrebujem.” “Hm. Saj nič slabega nočem. Sicer si pa tako mlada, da ne vem, če bi lahko sploh kaj imela.” odvrne. Nenadaoma se ustavim, presenečena nad njegovimi besedami rahlo razprem ustnice in se odkašljam: “Prosim? Med nama je pet let razlike …” “Vem, vem. Ampak to je zame že preveč. Se bojim, da si še otrok in da nimava dosti skupnega,” me prekine. “Veš kaj. Verjetno imaš prav. Se mi tako ali tako že mudi na predavanje. Lepo se imej. Adijo,” odvrnem in se kakor hitro se le da usedem na kolo in poženem pedala.
Veter kuštra moje skodrane lase, z eno roko držim za balanco kolesa, druga počiva na krilu, da mi ga ne bi razpihal veter. V kotičku očesa zaznam nekaj mokrega. Po licu mi počasi spolzi solza. Kako neumno od mene. Kaj se pa sploh dobivam z moškimi, ki se mi že od samega začetka zdijo nedostopni. Jezna sem. Pa ne nanj. Sama nase. Le kje jih najdem. Vedno iste, vedno nedostopne, vedno vase zagledane in vedno preponosne, da bi se pustili uloviti.
“Peetraaa …” zaslišim glas v daljavi. “Peetraaaaa ….” Pritisnem na zavoro in se počasi ustavim, si nahitro obrišem solze, ki mi polzijo po licu in se obrnem. Za mano teče Žan.
Žan je moj sošolec s fakultete. Vse sošolke sanjajo kako jih bo nekega dne opazil, vsi moški so nanj ljubosumni, a si skrivoma želijo njegovega prijateljstva, on pa je presenetljivo nesamozavesten, kar je zaradi njegovega izgleda ušlo vsem kolegom psihologom, razen meni. Verjetno zato, ker me fantki z daljšimi razmršenimi lasmi, brez brade in z otroškim obrazom nikoli niso privlačili in je bilo toliko lažje opaziti pravega Žana namesto poželjenja vrednega Žana.
“Kam pa kam lepa dama?” zasoplo sprašuje in se mi nasmiha. “Ne vem. Sem nameravala na predavanje, pa mi ni do tega. Verjetno do centra na kavo. Pa ti? Maširaš na predavanje?” vprašam. “Eeem, ja no, sem mislil na predavanja ampak bi ti raje delal družbo … če želiš,” zmedeno doda. “Zakaj pa ne. Greva.”
“Včeraj sem te videl v 4-ki. Sem hotel pozdravit, pa si bila z nekim tipom. Sta skupaj?” me je vprašal po treh ulicah tišine. “Ne,” povem. “Aha. Torej si še vedno samska?” vpraša. “Ja. Zakaj? Poznaš kakšnega norca, ki bi mi bil všeč?” vprašam in se mu nasmehnem. “Norca ne …” odlaša. “Jaaa …” sem nestrpna. Ustavi se, jaz še kar hodim naprej, ko pogledam levo vidim, da ga ni, zato se s kolesom pomaknem vzvratno: “Kaj pa je? Vidim, da te nekaj muči. Saj veš, da mi lahko poveš karkoli, saj sva prijatelja kajne?” Gleda me, vidim kako zbira pogum, da bi mi nekaj povedal, odpira usta a iz njih ni slišati nobenega zvoka … nato pa: “Všeč si mi.”

sobota, 19. februar 2011

Sobotno popoldne

Danes sva večji del popoldneva preživela v mestu. Načrtovala sva bolj jutranji sprehod, vendar nama to med vikendi, ko lahko dlje spiva, nikoli ne uspe.
V Maxijevi kavarni sva spila skodelico kave, šla kupit še tobak za Sandija, medtem je mene kot štiri mesečnega ne-več kadilca premamil pogled na zložene škatlice cigaret in sem se morala z vsemi močmi upirati, da nisem prižgala nikotinske paličice, potem pa sva skočila še po tekočih stopnicah navzdol do Cankarjevega doma na Emzinovo razstavo.
Da bi mestno arhitekturo povezala z naravo in s svežim zrakom, pa sva se po Večni poti odpeljala še do koseškega bajerja.
Jutri pa na Rožnik, če le ne bo dežja. Lep vikend želim tudi vam.

© U. P. Photography

© U. P. Photography

© U. P. Photography

© U. P. Photography

© U. P. Photography

© U. P. Photography

© U. P. Photography

© U. P. Photography

© U. P. Photography

© U. P. Photography

© U. P. Photography

© U. P. Photography


© U. P. Photography


četrtek, 17. februar 2011

Pad Tai rezanci po domače

Zjutraj me je bolj kot tuljenje budilke prebudil Sandi, ki se je nenadno dvignil iz postelje in zakričal: ''Ojoj, sneg.'' Moja prva misel je bila: ''Faks!'' In odločila sem se, da vožnjo v Sežano zamenjam s fotografiranjem popolne difuzne svetlobe, ljubljanskega Barja in s pisanjem bloga.
Ni lepšega kot pogled skozi okno na zasneženo naravo, medtem ko me poleg odeje na kavču greje še topel prenosni računalnik na kolenih.
Včeraj sem šla na FDV, svojo nesojeno fakulteto, po potrdila o vseh opravljenih izpitih in bila prijetno presenečena. Nobene vrste, prijazen moški v referatu za dodiplomski študij, nobenih komplikacij. Hitro in učinkovito. Pa vonj po novem, ki ima, tako kot vonj po starem na Filo faksu, svoj čar. Tole je bilo sicer čisto off topic ampak sem se tega opravka tako otepala, že nekaj mesecev, potem pa tako presenečenje. Mi je res polepšalo dan. In v rokah imam končno dokaz, da v dveh letih na FDV-ju nisem samo mešala zraka.

No sedaj pa k stvari. Že nekaj časa sem imela v mislih recept, ki bi ga rada delila z vami. Enostaven in hiter. Ampak, ker zame besede niso dovolj, je bilo treba vse skupaj fotografirati. Poleg tega kuhanje in fotografiranje hkrati ni ravno lahek projekt (med temle photo session-om sem malo predolgo pražila čebulo na primer).
Recept je nastal, ko mi je Sandi prejšnji mesec rekel, da kuhava vedno eno in isto hrano, potem pa nama je nekaj dni zatem zmanjkalo testenin, krompirja, celo riža, tudi mesa ni bilo v skrinji, sledi o tuni nikjer ... sem pa našla, zakopane na dnu predala, tajske rezance. ''Hm, zgleda fino.'' sem si mislila. V hladilniku sem našla brokoli, korenje, še zapakirane paprike, cela barvna lestvica, rumena, rdeča in zelena ter pol bučke. Za tajske rezance v hladilniku ni bilo sestavin. Sojini kalčki, ne. Dva jajca, ne. Kakršnikoli oreščki v predalu, ne. ''Zgleda, da bo treba v trgovino,'' za tisti dan pa so morale zadostovati sestavine, ki sem jih imela na razpolago (verjetno vsi poznate takšne in podobne situacije, ko doma ni skoraj ničesar, za v trgovino je prepozno, pa preutrujeni ste in na koncu je potrebna improvizacija, ki včasih prinese še kako dobrodošle spremembe naših prehrambenih navad).
In tako so nastali Pad Tai rezanci po domače.

Recept za 2 osebi (čas priprave: cca. 30 minut)

Za pripravo Pad Tai rezancev po domače potrebujete:
tajske rezance
čebulo
pol zelene paprike
pol rdeče paprike
pol rumene paprike
pol velike bučke (ali ena srednja)
brokoli
korenje
sojina omaka

© U. P. Photography


(Ker je priprava zelo hitra, zeljenjava se prepraži hitro, nikar je ne pražite predolgo, ker postane premehka, obenem pa zgubi tudi okus, je morda bolje, da vso zelenjavo narežete preden se lotite kuhanja. Če ste v rezanju in menjavanju opravil v kuhinji spretno zverzirani pa sledite kar spodnjim navodilom. Jaz sem tokrat zelenjavo raje narezala pred kuhanjem, zaradi fotografiranja.)





Postopek
Pripravite si posodo. Tajsko, kitajsko in druge azijske dobrote je najbolje delati v voku (če nimate voka, da enak učinek praženja teflonka, na katero se med praženjem hrana ne prime), ker se azijska hrana praži, ne kuha. Za rezance uporabite isto posodo, ki jo uporabljate za testenine, za brokoli pa zadostuje majhna posoda. Pa ne pozabite na cedilo.

© U. P. Photography


Drugi korak je sekljanje čebule. Midva namesto olja, za kuhanje uporabljava maslo. Jaz sem to pobrala od zakoncev Novak in ker je tako meni kot Sandiju okus bolj všeč z maslom kot z oljem, se je to obdržalo. Torej, košček masla ali olje v vok skupaj z nasekljano čebulico.

© U. P. Photography


Ko se lotite  rezanja zelenjave, najprej olupite in narežite korenje na koščke. Korenje gre v vok prvo, ker je najbolj trdo in se najdlje praži. Ko čebula postekleni, ga dodajte v vok.

© U. P. Photography


Ko se korenje praži narežite na koščke še vse tri paprike, ko se korenje rahlo zmehča, jih dodajte v vok.

© U. P. Photography


Medtem, ko se na zmernem ognju pražita korenje in paprika, v manjšo posodo za brokoli nalijte vodo, dodajte sol in zavrite. Brokoli narežite na manjše kose, sperite pod vodo in ga dajte v vodo, ko začne le ta vreti. Tudi v velik lonec za rezance stresite ščepec soli in nalijte vodo ter pristavite na ogenj, da bo voda zavrela sočasno z vodo za brokoli. 

© U. P. Photography


Zadnje narežite bučke in jih dodajte že popraženi zelenjavi v voku.

© U. P. Photography


Ko popražite bučke dodajte v vok še brokoli, ki ga pred tem odcedite (brokolija ne kuhajte predolgo, naj ostane čvrst in živo zelene barve). 

© U. P. Photography

© U. P. Photography

Zelenjavo na zmanjšanem ognju pražite še pet minut, medtem, ko se kuhajo rezanci. Stresite jih v vrelo vodo in pustite, da vrejejo pet minut. Glejte na uro, da bo preteklo res samo pet minut, da se rezanci ne prekuhajo.

© U. P. Photography

Zadeva z rezanci je sledeča. Midva kupujeva vedno iste, ker so lično pakirani v dva paketka, en paket je ravno za dve porciji, poleg pa dobite še zavojček začimb, na ovitku pa je napisan tudi recept za tiste prave Pad Tai rezance. Zato tudi nisem pisala, da morate zelenjavo soliti ali ji dodajati začimbe. Začimbna mešanica v vrečki zadostuje za enkrat (če ne marate začinjene hrane zadostuje za dvakrat), dobite pa tako ali tako dve, torej za vsak zavojček rezancev eno. Če boste kupovali kakšne druge rezance pa v trgovini pobrskajte še za kakšno dobro azijsko začimbno mešanico za rezance.

© U. P. Photography

© U. P. Photography



Ko čakate, da mine tistih 5 minut, v kozarcu zmešajte začimbno mešanico z dvema velikima žlicama vode in štirimi žlicami sojine omake.

© U. P. Photography

© U. P. Photography


Kuhane rezance nato odcedite in stresite v vok k prepraženi zelenjavi, malo premešajte, nato pa v vok zlijte še mešanico iz kozarca. Na zmernjem ognju pražite še pet minut, da voda izhlapi in da se začimbe ter sojina omaka primešajo k hrani.

© U. P. Photography


Postrezite na malo drugačnih in nevsakdanjih krožnikih ali v posodicah.

© U. P. Photography

DOBER TEK :)