petek, 24. februar 2012

Pravičnost?

Pa naj mi še kdo reče, da živimo v pravno pravični državi. 
Ko nekega dne prideš do bankomata, da bi dvignil prislužen denar, za katerega veš, da je bil nakazan na tvoj račun in zaprepaden ugotoviš, da denarja ni. Zakaj?
Ker ga je vzelo sodišče, na podlagi izvršbe, za katero pravi: ‎''Sklep o izvršbi je bil izdan le na podlagi podatkov, ki jih je posredoval upnik v predlogu za izvršbo in sodišče resničnosti njihove vsebine ni preverilo.''
Ta resničnost pa je sledeča: upnik je ubogemu človeku, od katerega bi rad iztržil denar, zatrdil, da gre za pomoto in da denarja ta ubogi človek pravzaprav sploh ni dolžan in da se opravičuje. Ta ubogi človek pa že ima sklep o izvršbi, na katerega se lahko sicer pritoži, ampak na svoje stroške, za ugovor mora PLAČATI. 
Torej: ubogi človek ni nič kriv, nič dolžen, ampak če želi, da izvršbe sodišče ne izvrši dokončno, se mora pritožiti na lastne stroške.
Torej: ne samo, da ubogi človek ni nič kriv, še plačati mora sodišču, če želi dokazati, da ga je upnik po krivem obdolžil.
Ubogemu človeku torej ne preostane drugega kot, da piše glavnemu, odgovornemu upniku, s pobožno željo, da se po krivem izdan sklep o izvršbi umakne.
Ampak neeeeeeeeee: "Pritožite se sodišču, sedaj nismo več mi krivi. Sklep je na sodišču, če se z njim ne strinjate, se pritožite." Na lastne stroške seveda.
In ubogi človek je zaprepaden. Kako naj se pritoži, če so mu rekli, da ni nič dolžan, da gre za njihovo napako. Kaj naj plačuje? Komu? Zakaj raje oni ne plačajo njemu?

In to, dragi državljani in državljanke, se dogaja v naši preljubi pravno pravični deželi.
Pa brez tistih: saj je povsod isto. Briga me za povsod. Živim v Sloveniji in zanima me naše sodstvo. Čeprav odštevam mesece, ko bova spakirala in odšla. Ker tukaj ne vidim svetle prihodnosti. Ne za sodstvo, ne za svoj potencial.