Long live the muse

V dobi tako izrazitega kapitalizma ni več pomembno kakšna je vrednost stvari, ki jih ljudje posedujejo, ampak kako to stvar prezentirajo.

Že nekaj časa opažam, da sem včasih prav tipično slovensko ''fouš''  (a le za trenutek, v naslednjem  trenutku ''foušijo'' zamenja občudovanje) ljudem za stvari nizke denarne vrednosti, ki pa jih predstavijo, uporabljajo, nosijo tako dobro, da izpadejo najlepše in dragocene.

Take ljudi prav občudujem. Ker trik ni v stvareh, katerih so lastniki, ampak v njih samih, v karizmi. In karizmatičnih ljudi se je v mojem malem svetu skozi leta kar nabralo.

Že v osnovni šoli je bila moja najboljša prijateljica karizmatična oseba (ki je to še danes), ki sem ji bila velikokrat ''fouš'' za vse njene doma narejene stvari, ki bi me sicer prej vedno pustile hladno. A te stvari je predstavila s takim ponosom in tako pompozno, kot to znajo samo otroci, da so izgledale neprecenljivo.

In skupina takih ljudi se je v mojem krogu z leti povečevala, njihov vpliv name pa zmanjševal, a nikoli izničil.

Spremenilo se je namreč eno. Izginila je dolgotrajna ''foušija'' in izluščeno je ostalo občudovanje.

In občudovanje ni enako poveličevanju, da ne bo pomote. Sicer je med njima tanka linija, ki se je naučimo (ali pa nekateri tudi ne) ne prestopati z leti in zrelostjo.

Pa še nekaj je treba omeniti. Vase zagledani ljudje ne bodo velikokrat (če sploh) občudovali, zganjali ''foušije'' in nikakor ne bodo poveličevali. Nasprotno, ti ljudje so kvečjemu tisti, ki si občutek občudovanja želijo vzbuditi v drugih, sledijo pa jim ponavadi šibki in nesamozavestni ljudje, ki so zlahka vodljivi.

In če obstaja jing, naj obstaja še jang. Ljudje, ki se ne zavedajo, da imajo vpliv, da imajo karizmo, da jih drugi občudujejo in ljudje, ki take osebe občudujejo, so torej njihove ... se motim, če napišem, muze.

Jih nimamo vsi? Ali pa vsaj velika večina. 

Jaz imam svoje muze. Ljudi, ki me navdihujejo, zaradi katerih se trudim biti boljša, zaradi katerih delam stvari, ki morda navdihujejo njih.

Sebe nikoli nisem imela za človeka, ki lahko v sočloveku vzbudi občudovanje. Kaj pa vem. Morda je kriv kanček nasamozavesti, ki ga uspešno skrivam, vsaj takrat, ko se mi zdi, da je bolje, da ostane skrit (ko omenim mojo sramežljivost in nesamozavest fantu, me hitro odslovi, da sem še preveč samozavestna in nesramežljiva). Zato me je toliko bolj presenetilo, ko mi je prijateljica pred kratkim omenila, da se velikokrat zgleduje po meni in mi je včasih ''fouš''. In sedaj, kaj naj s tem, kako sprejmeš tako izjavo. Kot kompliment? 

Jaz jo bom. Ker sem pretežno pozitivna oseba in me veseli, da še kdo poleg mene prizna, da je občudovanje (tisto, ki je v mejah zdravega razuma) nekaj, česar se ni treba sramovati.

Pa sem spet malo zašla. Današnji blog je sicer spodbudila modna zgodba v slovenski izdaji revije Elle: Moda za manj denarja. Oblačila na fotografijah izgledajo draga, materiali izgledajo mehki in kvalitetni, in stajling spominja na tiste iz ameriške izdaje Vogua. Končno modna zgodba v slovenski izdaji modne revije, slovenskih stilistov, ko lahko rečem samo vau.

Potem pa me je zaneslo v druge vode. Ker že nekaj časa razmišljam o ljudeh, ki me navdihujejo in ki jih občudujem, pa jim tega ne povem, ker morda nekaterih ne poznam dovolj dolgo in bo občudovanje za nekaj časa ostalo samo z mano (če odštejemo tipkano besedo na blogu). Na naslovljene bo pa še malo počakalo.

Skratka. Naj živijo muze.

Zimske radosti

Zapadel je prvi sneg in pobelil tudi naš ... ne, nimamo brega, imamo pa vrt. In veseli smo bili vsi trije. Sandi, jaz in najin Pančo, ki je sneg videl prvič in imava ga na sumu, da je vsaj toliko snežnega navdušenca kot midva.

Že včeraj sem Sandiju dobesedno težila, da bi šla ven in naredila snežaka. Ne vem kdaj sem ga ustvarila nazadnje in ker se otrok v meni že vsaj dva meseca ne skriva, sem cepetala in vztajala.

A ker zimski čas poskrbi tudi za krajši dan in ker je zunaj sneg naletaval vse hitreje, sva morala operacijo snežak prestaviti na naslednji dan.

In danes sva ga naredila. Pa ne zaradi mojega težačenja, če me Sandi ne bi prijel za roke in me odvlekel izpod odeje na kavču na sneg, snežaka ne bi bilo, pa čeprav sem si ga želela narediti. Jesensko-zimska utrujenost je pri meni še vedno prisotna.

In sva se ga lotila. Sneg sicer ni najboljši, krogle snega so nama sprva razpadale, ko sva ujela ritem, pa je bil Sneško kar hitro narejen.

Medtem nama je soseda posodila še lopato, da sva odkidala sneg pred avtomobilom, oziroma ga je Sandi, in it goes without saying, pa vendarle, ves čas je okoli naju skakal Pančo, ki se je zaradi snežaka počutil zapostavljeno in je mislil, da se ga bo najlažje znebil tako, da bo lizal sneg in bo Sneško izginil. Seveda mu ni uspelo, ker je snežak vsaj desetkrat večji od njega.

Na Sneškota sva oba ponosna, saj je po najinem mnenju najlepši snežak na našem ''bregu''. Za sosednjega pa ne veva.

© U. P. Photography 

© U. P. Photography

© U. P. Photography

© U. P. Photography

© U. P. Photography

© U. P. Photography

Fashion wannabes

Sedaj imam pa dovolj.

Že lep čas me nekaj teži. Rada bi izrazila svoje mnenje, pa si vedno rečem, da nisem dovolj podkovana na danem področju, da bi lahko obtoževala, podajala kritike in zavijala z očmi. No ja, slednje počnem, če smo iskreni, ampak se trudim to početi tako, da me ne vidijo tisti, ki jim je obrat namenjen.

Torej.

V naši mali deželici na sončni strani Alp je vse več modnih ''strokovnjakov''. Vse več posameznikov, ki pišejo ''modne'' bloge, vse več posameznikov, ki komentirajo te ''modne'' bloge, vse več posameznikov, ki ...

zajamem sapo, še enkrat zajamem sapo ... se imajo za strokovnjake, pa se včasih, ne vedno, da ne bo pomote, zdi kot, da nimajo pojma.

In vse bi bilo lepo in prav, svoboda govora, pisana beseda je na internetu dobila krila in vsak je lahko strokovnjak česarkoli, pa četudi ima o neki temi ravno toliko pojma kot na primer jaz o matematiki (da bo še bolj jasno, v gimnaziji je bila to uboga tri, zaradi katere sem se vsa štiri leta tolkla po glavi, sem si pa vsaj priznala, da matematik ne bom nikoli).

Vse večkrat na internetnih straneh, ki jih pišejo tako zvani ''modni strokovnjaki'' prebiram dezinformacije. Dejstvo da so dezinformacije postane dejstvo, ko se zaradi moje radovedne narave posvetim preverjanju informacij, ki jih prejmem na teh internetnih straneh ''strokovnjakov'', in po parih klikih (informacije preverjam na več internetnih straneh, da slučajno ne pride do nesporazumov) ugotovim, da so objave navržene, da na internetni strani tisti dan ja nekaj piše.

Sama se ne grem strokovnjaka dokler nisem sto procentno prepričana, da sem strokovnjak. In po Mullberryjevi Alexi in usnjenem planerju, Pradinih pumpsih, po cvetlični rutki in cvetlični torbici Kenzo, Murinem plašču, plašču Sonie Rykiel, čevljih in oblačilih Marca Jacobsa, šalu Draž, torbici Grošelj, denarnici Dior, šalu Chanel .......... se nimam za strokovnjaka.

Na ulici še vedno ne prepoznam vedno ponaredka LV ali Prade ali celo moje Alexe (ki sem jo mimogrede opazila v Elle, za 35 evrov jo dobite v Lunci, na pomanjšani sliki je oblika identična, le barva v Mullberryjevi kolekciji ne obstaja in seveda drevesa, ki je njihov zaščitni znak, ni nikjer videti) in ne opazim vsake ženske, ki ima na sebi potencialnega Margiela (ali kako naj pravilno sklanjam, glede na to, da se je neznani večletni oblikovalec blagovne znamke umaknil novim potencialno kultnim oblikovalcem) ...

In ne, seznama nisem napisala, da bi se v potokih cedila tako znana slovenska zavist, ki ji ni videti konca. In ne, seznama nisem napisala, da bi bilo videti kot, da ta punca pa že nekaj ve o modi, če vse to ima. In ne, seznam ni bil napisan,da bi pritegnila bralce na svojem blogu (za katerega sumim, da ima tako ali tako samo dva, pa tudi ta dva sta vredu, oziroma super in dobrodošla :) ...

In kaj je v naši deželi s prodajalkami v veleblagovnicah in butikih priznanih blagovnih znamk. Večinoma nima nobena pojma.

Zadnjič sem zašla v Max Maro, zašla zato, ker so tam prodajalke do mene, kot do mladega dekleta vedno nesramne, četudi nosim jopico Max Mara iz kašmirja, me vedno gledajo kot, da sem brez prebite pare in jih bom okradla, ko vprašam kako to, da prodajajo poletno kolekcijo torbic šele sedaj po polni ceni, pa mi odgovorijo, da je torbica iz letošnje kolekcije a/w, čeprav jim povem, da sem poleti kupila prav tako v Parizu po znižani ceni, ker je torbica iz poletne kolekcije. Po moje ni treba posebej povdariti, da prodajalka kljub mojemu ugovoru še naprej brunda svoje.

In še tole. V Ljubljani je toliko ''modnih strokovnjakov'' pa še nihče ni opazil na meni Alexe, medtem ko so me v Parizu ustavili na ulici in me vprašali kje jo lahko dobijo brez čakalne liste. In ko pridem v Midas v Rykiel plašču me še vedno gledajo kot, da sem zadnji klošar brez denarja.

In ti ljudje se imajo potem za modne strokovnjake.

Na nek čuden in izgubljen način želim povedati, da je samooklicanih modnih strokovnjakov, ki podajajo dezinformacije in jim ljudje še veselo sledijo in jih poveličujejo vse več.

In takih samooklicancev je vse več na vseh področjih. Vsi bi bili radi strokovnjaki, vsi bi bili radi brani, vsi bi bili radi ljubljeni ...

Svojih misli kar nekako ne morem zaključiti. Nočem biti tradicionalistka, nočem se pritoževati nad današnjimi časi, tako kot to počne vse več ljudi (zato sem uživala ob prebiranju kolumn večno pozitivne Valentine Novak, zaradi česar so me vsi zbadali, ker po novem nihče ne mara zakoncev Novak, ker sta menda postala ultra presrana in nesramna) in nočem biti nesramno bitje, ki nima pojma.

Po drugi strani pa si želim, da bi bilo slovensko ''občinstvo'' bolj podobno ameriškemu, (pa čeprav jih ima skoraj celotna, če ne celotna Evropa, ali pa kar cel svet, za bedake) bolj odprto.

In se spet začnejo sanje o nečem daljnem ... pa čeprav je Slovenija tako lepa dežela ... pa kaj če so vsepovsod okoli mene že ustvarjene skupine v katere ne morem, včasih niti nočem, a si vseeno želim, da jih ne bi bilo ...

1. november

V ponedeljek zvečer sva se končno odpravila na ljubljanske Žale.

Že v četrtek in petek sem razmišljala o pečenem kostanju, ki ga bom glodala med ogledovanjem toplih plamenov raznobarvnih sveč na grobovih.

Parkirno mesto sva našla nekje v Savskem naselju, o masi pločevine na cestah niti ne bom, saj vsi  vemo, da sta 31. 10. in 1. 11. vsako leto na Žalah in na vseh ostalih pokopališčih pravi kaos.

Torej, parkirava in z roko v roki maširava proti glavnemu vhodu na stare Žale, že pred krožiščem, zagledava prvega ponudnika pečenega kostanja, ko prečkava cesto in stopiva v drevored, ki vodi do vhoda zagledava velik bel šotor, v njem dolge velike mize in zasedene stolie ter klopi, ljudje jedo, se smejejo, skratka se zabavajo kot na veselici, prodajalci rož malo naprej se en čez drugega derejo: ''Samo 5 evrov, samo 1 evro, res poceni, ne boste nikjer dobili tako poceni rož.'', starši stiskajo roke svojih malčkov, ki jim na glavah migljajo osvetljeni rožički, ki jih prodajajo na stojnici pri rožah, pa pri sladkorni peni in kokicah, ter pri cerkvi. Sandi se je počutil malo zgubljeno zaradi velikosti celotnega pokopališča, ki ga poleg grobov sestavljajo drevored, cerkev, pa še ena cerkev, pa parkirišča, pa Plečnikove zgradbe, namenjene pogrebnim storitvam in kot dodatek še cel cirkus zaradi praznika.

Kot rojena Ljubljančanka sem nekako vajena pestrega dogajanja, ingruče ljudi,, ki spremljata praznik mrtvih. In priznam, kostanj je vsakoletni ''must have'', in po prižgani sveči na dedkovem grobu prehodim celotne stare Žale, pa še nove čez cesto.

Ampak letos, letos se je tudi meni vse skupaj zdelo kot velika neprimerna fešta. Iz tira so me vrgli predvsem velik šotor in ljudje, ki so se v njem basali s klobasicami in se veselili ter rožički, meči in ostala svetlikajoča se krama za otroke.

Sandi niti ni dohajal. In le kako bi. Grobov več tisoč, otrok z rožički več sto, ljudi kot na sobotni tržnici ali pa v nakupovalnem centru ob vikendih, ko zunaj dežuje.

In tako mi letošnji 1. november še vedno ne da miru, še kar razmišljam, premlevam, vzdihujem, zaskrbljeno si grizem spodnjo ustnico. Kam smo prišli, kam gremo, kam vse skupaj pelje.

Zdi se mi, da je vsako leto slabše.

Pa ne govorim samo o grobovih in cirkusu. Kaj pa otroci v vrtcih, ki preklinjajo po dolgem in počez. Sama se ne spomnim, da bi naša generacija v vrtcih spuščala kakršnekoli kletvice, niti ''krščenih matičkov'' ni bilo, če so bili pa smo dobili po zadnnji plati, in takšne in podobne besedne zveze niso več padale iz ust.

In potem se zalotim pri razmišljanju tipa: sem taka kot ''vsi drugi'' se bojim sprememb ali se samo meni zdi, da imajo moralne norme vsakič manjšo vrednost, da je z današnjo družbo nekaj hudo narobe ... po drugi strani pa nam je hudo za ljudi, ki so jim naravne nesreče spremenile življenje in se trudimo na kakršen koli način pomagati, pa čeprav le s stokanjem in jokanjem ...

Potem pa se spomnim, da smo v jesenskih mesecih, v katerih smo tako ali tako vsi malo tečnobni, depresivni in prekomerno kritični.

P. S. Ker se nisem mogla upret sem na Žale vzela fotoaparat in ko sem videla, da nisem edina, sem si oddahnila in nastale so tele fotografije.

Pa še malo glasbe, ki lepo opiše današnje čase, če so že moje besede v tem zapisu tako konfuzno prepletene.

© U. P. Photography

© U. P. Photography

© U. P. Photography

© U. P. Photography

© U. P. Photography