V dobi tako izrazitega kapitalizma ni več pomembno kakšna je vrednost stvari, ki jih ljudje posedujejo, ampak kako to stvar prezentirajo.
Že nekaj časa opažam, da sem včasih prav tipično slovensko ''fouš'' (a le za trenutek, v naslednjem trenutku ''foušijo'' zamenja občudovanje) ljudem za stvari nizke denarne vrednosti, ki pa jih predstavijo, uporabljajo, nosijo tako dobro, da izpadejo najlepše in dragocene.
Take ljudi prav občudujem. Ker trik ni v stvareh, katerih so lastniki, ampak v njih samih, v karizmi. In karizmatičnih ljudi se je v mojem malem svetu skozi leta kar nabralo.
Že v osnovni šoli je bila moja najboljša prijateljica karizmatična oseba (ki je to še danes), ki sem ji bila velikokrat ''fouš'' za vse njene doma narejene stvari, ki bi me sicer prej vedno pustile hladno. A te stvari je predstavila s takim ponosom in tako pompozno, kot to znajo samo otroci, da so izgledale neprecenljivo.
In skupina takih ljudi se je v mojem krogu z leti povečevala, njihov vpliv name pa zmanjševal, a nikoli izničil.
Spremenilo se je namreč eno. Izginila je dolgotrajna ''foušija'' in izluščeno je ostalo občudovanje.
In občudovanje ni enako poveličevanju, da ne bo pomote. Sicer je med njima tanka linija, ki se je naučimo (ali pa nekateri tudi ne) ne prestopati z leti in zrelostjo.
Pa še nekaj je treba omeniti. Vase zagledani ljudje ne bodo velikokrat (če sploh) občudovali, zganjali ''foušije'' in nikakor ne bodo poveličevali. Nasprotno, ti ljudje so kvečjemu tisti, ki si občutek občudovanja želijo vzbuditi v drugih, sledijo pa jim ponavadi šibki in nesamozavestni ljudje, ki so zlahka vodljivi.
In če obstaja jing, naj obstaja še jang. Ljudje, ki se ne zavedajo, da imajo vpliv, da imajo karizmo, da jih drugi občudujejo in ljudje, ki take osebe občudujejo, so torej njihove ... se motim, če napišem, muze.
Jih nimamo vsi? Ali pa vsaj velika večina.
Jaz imam svoje muze. Ljudi, ki me navdihujejo, zaradi katerih se trudim biti boljša, zaradi katerih delam stvari, ki morda navdihujejo njih.
Sebe nikoli nisem imela za človeka, ki lahko v sočloveku vzbudi občudovanje. Kaj pa vem. Morda je kriv kanček nasamozavesti, ki ga uspešno skrivam, vsaj takrat, ko se mi zdi, da je bolje, da ostane skrit (ko omenim mojo sramežljivost in nesamozavest fantu, me hitro odslovi, da sem še preveč samozavestna in nesramežljiva). Zato me je toliko bolj presenetilo, ko mi je prijateljica pred kratkim omenila, da se velikokrat zgleduje po meni in mi je včasih ''fouš''. In sedaj, kaj naj s tem, kako sprejmeš tako izjavo. Kot kompliment?
Jaz jo bom. Ker sem pretežno pozitivna oseba in me veseli, da še kdo poleg mene prizna, da je občudovanje (tisto, ki je v mejah zdravega razuma) nekaj, česar se ni treba sramovati.
Pa sem spet malo zašla. Današnji blog je sicer spodbudila modna zgodba v slovenski izdaji revije Elle: Moda za manj denarja. Oblačila na fotografijah izgledajo draga, materiali izgledajo mehki in kvalitetni, in stajling spominja na tiste iz ameriške izdaje Vogua. Končno modna zgodba v slovenski izdaji modne revije, slovenskih stilistov, ko lahko rečem samo vau.
Potem pa me je zaneslo v druge vode. Ker že nekaj časa razmišljam o ljudeh, ki me navdihujejo in ki jih občudujem, pa jim tega ne povem, ker morda nekaterih ne poznam dovolj dolgo in bo občudovanje za nekaj časa ostalo samo z mano (če odštejemo tipkano besedo na blogu). Na naslovljene bo pa še malo počakalo.
Skratka. Naj živijo muze.
Ni komentarjev:
Objavite komentar