Daydreaming: 1. november

V ponedeljek zvečer sva se končno odpravila na ljubljanske Žale.

Že v četrtek in petek sem razmišljala o pečenem kostanju, ki ga bom glodala med ogledovanjem toplih plamenov raznobarvnih sveč na grobovih.

Parkirno mesto sva našla nekje v Savskem naselju, o masi pločevine na cestah niti ne bom, saj vsi vemo, da sta 31. 10. in 1. 11. vsako leto na Žalah in na vseh ostalih pokopališčih pravi kaos.

Torej, parkirava in z roko v roki maširava proti glavnemu vhodu na stare Žale, že pred krožiščem, zagledava prvega ponudnika pečenega kostanja, ko prečkava cesto in stopiva v drevored, ki vodi do vhoda zagledava velik bel šotor, v njem dolge velike mize in zasedene stolie ter klopi, ljudje jedo, se smejejo, skratka se zabavajo kot na veselici, prodajalci rož malo naprej se en čez drugega derejo: ''Samo 5 evrov, samo 1 evro, res poceni, ne boste nikjer dobili tako poceni rož.'', starši stiskajo roke svojih malčkov, ki jim na glavah migljajo osvetljeni rožički, ki jih prodajajo na stojnici pri rožah, pa pri sladkorni peni in kokicah, ter pri cerkvi. Sandi se je počutil malo zgubljeno zaradi velikosti celotnega pokopališča, ki ga poleg grobov sestavljajo drevored, cerkev, pa še ena cerkev, pa parkirišča, pa Plečnikove zgradbe, namenjene pogrebnim storitvam in kot dodatek še cel cirkus zaradi praznika.

Kot rojena Ljubljančanka sem nekako vajena pestrega dogajanja, ingruče ljudi,, ki spremljata praznik mrtvih. In priznam, kostanj je vsakoletni ''must have'', in po prižgani sveči na dedkovem grobu prehodim celotne stare Žale, pa še nove čez cesto.

Ampak letos, letos se je tudi meni vse skupaj zdelo kot velika neprimerna fešta. Iz tira so me vrgli predvsem velik šotor in ljudje, ki so se v njem basali s klobasicami in se veselili ter rožički, meči in ostala svetlikajoča se krama za otroke.

Sandi niti ni dohajal. In le kako bi. Grobov več tisoč, otrok z rožički več sto, ljudi kot na sobotni tržnici ali pa v nakupovalnem centru ob vikendih, ko zunaj dežuje.

In tako mi letošnji 1. november še vedno ne da miru, še kar razmišljam, premlevam, vzdihujem, zaskrbljeno si grizem spodnjo ustnico. Kam smo prišli, kam gremo, kam vse skupaj pelje.

Zdi se mi, da je vsako leto slabše.

Pa ne govorim samo o grobovih in cirkusu. Kaj pa otroci v vrtcih, ki preklinjajo po dolgem in počez. Sama se ne spomnim, da bi naša generacija v vrtcih spuščala kakršnekoli kletvice, niti ''krščenih matičkov'' ni bilo, če so bili pa smo dobili po zadnnji plati, in takšne in podobne besedne zveze niso več padale iz ust.

In potem se zalotim pri razmišljanju tipa: sem taka kot ''vsi drugi'' se bojim sprememb ali se samo meni zdi, da imajo moralne norme vsakič manjšo vrednost, da je z današnjo družbo nekaj hudo narobe ... po drugi strani pa nam je hudo za ljudi, ki so jim naravne nesreče spremenile življenje in se trudimo na kakršen koli način pomagati, pa čeprav le s stokanjem in jokanjem ...

Potem pa se spomnim, da smo v jesenskih mesecih, v katerih smo tako ali tako vsi malo tečnobni, depresivni in prekomerno kritični.

P. S. Ker se nisem mogla upret sem na Žale vzela fotoaparat in ko sem videla, da nisem edina, sem si oddahnila in nastale so tele fotografije.

Pa še malo glasbe, ki lepo opiše današnje čase, če so že moje besede v tem zapisu tako konfuzno prepletene.