torek, 26. oktober 2010

Jesen v barvah

No pa sem jo le našla. Jesen v barvah namreč. S fantom sva se v soboto odpeljala do Iškega Vintgarja in čeprav se je sonce skrilo ravno, ko sva parkirala in sva za vsak slučaj s seboj vzela še dežnik, saj je nebo nekam hitro spreminjalo razpoloženje, poleg tega pa na zemljo spuščalo še redke dežne kapljice, je bil sprehod lep.
Pa dovolj besed, naj fotografije pripovedujejo svojo zgodbo.


© U. P. Photography


© U. P. Photography


© U. P. Photography


© U. P. Photography


© U. P. Photography


© U. P. Photography

Obesek 2.

Nenadoma prekinem telefonsko zvezo. Telefon sedaj počiva v mojih sklenjenih dlaneh na kolenih. Gledam skozi okno in se sključena gugam na stolu. Pazim, da ne izgubim ravnotežja. Za hip pogledam zaslon telefona. Ni poklical nazaj. Obsedim. Ne vem koliko minut, morda sekund je minilo, moje razmišljanje prekine vibriranje telefona. Ni poklical nazaj, poslal je sporočilo: “Zakaj si prekinila? Pa tako rad te poslušam, tvoj glas je tako mehak, tako dekliški, a hkrati seksi. Zajemi sapo, premagaj kar te muči. Te pokličem čez deset minut. Upam, da se boš oglasila.” Preberem, na mojem obrazu pa ni videti nobenega navdušenja. Poznam njegov tip moških. Misli, da se mu nobena ženska ne more upreti. Tako rada bi mu dokazala nasprotno. Zaspana sem, ura je dvanajst, bliža se čas predavanj. Kaj naj naredim, naj se dobim z njim. Kar naenkrat se zavem, da ne sedim na stolu, sedaj ležim in na policah opazujem knjige velikih filozofov in psihologov. Zakaj sem se odločila za ta študij, me je vprašal včeraj. Rekel je da se mu zdim, kot da živim v svojem svetu, kot da neprestano analiziram, ocenjujem ljudi in njihova dejanja, da morda na poti pozabim živeti, uživati,  brez tega da bi vsak svoj korak načrtovala in pretehtala. Filozofski in psihološki spisi polnijo police v spalnici, kaj so me naučili v letih študija, kaj so mi ”dali” v neprespanih nočeh prebiranja.Kaj lahko na podlagi vsega znanja ponudim sebi, kot ženski. Sem morda res taka za kakršno me je označil.
Moje rahlo kaotično razmišljanje prekine zvonenje telefona. Pogledam na uro. Ena popoldne. Tipično, pričakovano. Poklical je eno uro za tem, ko je poslal sporočilo. Razmišljam, telefon pa še kar zvoni. Naj zvoni. Pritisnem zeleno tipko na tipkovnici mobilnega telefona. Nič ne rečem. “Petra, se dobiva v Tivoliju čez eno uro, torej ob dveh,” reče nič kaj vprašujoče in se za hip ustavi, slišim njegovo dihanje: “najbolje, da kar pri stopnicah, ki vodijo do mesta. Boš tam?” V njegovem zadnjem stavku zaznam rahel dvom. “Pridem, če zamudiš pa me ne kliči več.” odločno odgovorim in prekinem zvezo.
Odprem vrata omare. Kaj naj pa oblečem. Tipično žensko, polna omara oblačil, pa nič pametnega kar bi si želela nositi. Po prstih se odplazim do sobe vrata naprej od moje spalnice, čeprav ni doma nikogar. Odprem vrata in pokukam v sobo. Nikogar ni, seveda. Kot da bi čakala, da me v zasedi čaka mama, ker je vedela, da bom v njeni odsotnosti odprla vrata njene garderobne omare. Strmim kot mala deklica v trgovino s slaščicami. Mama je gledališka igralka, vitka in še vedno mladostnega izgleda, s prepolno garderobno omaro. Meni so vrata njenega kraljestva zaprta, kar mi da večkrat jasno vedeti. Vendar danes, danes je ni doma. Nasmehnem se. Morda malo zlobno. Tega se zavem in si v trenutku na obraz nadanem resen izraz. Dan je topel, le majski veterc malce zahladi. Zagledam se v obleko do kolen, s cvetličnim vzorcem, zeleno bež barve in v tanko zeleno  jopico iz kašmirja. Po prstih se približam vratom sobe s plenom v roki, a se še preden primem za kljuko ustavim. Sprehodim se do njene lepotilne mize z ogledalom in iz srebrne škatljice vzamem zlato verižico z majhnimi bledo roza biseri, prepletenimi v ogrlico. Stečem do vrat. Ne bojim se več. Nikogar ni doma. Preoblečem se, dolge rjave, rahlo skodrane lase razpustim iz čopa in pustim da neukroteni padejo na moje rame, obujem rjave balerinke, odprem vhodna vrata, jih zaklenem in stečem po stopnišču navzdol. “No, no, kam se vam pa danes mudi mlada dama? In v oblekici? A ni mamina?” me skuša ustaviti sosed in velik mamin oboževalec. Nikoli ga nisem marala. Že ko sem bila majhna deklica se je slinil okoli mene.
Iz kleti vzamem kolo, staro mestno kolo, prebarvano, zavidanja vredno, s pleteno košarico spredaj. Obračam pedala, lahkotno, nikamor se mi ne mudi, še dvajset minut je do dveh. V obraz mi piha rahel pomladanski veter in mrši moje nepočesane lase. Na Čopovi ulici prepoznam nekaj ljudi, jih pozdravim, a se ne ustavim. Na sebi ves čas čutim poglede moških. Usedem se na prvo klop v parku in si prižgem cigaret. Zagledam se v svoje čevlje, na vsake toliko pogledam svoje kolo. Zavedam se, da s takim kolesom ni dobro kamorkoli, hitro si ga kdo prilasti za svojega.
Ko dvignem pogled na sosednji klopi zagledam njega. Na ustnih se mu bohoti zmagoslaven nasmeh, kot da bi z njim skušal reči: “Tukaj sem že odkar si prikolesarila, opazujem te, sedaj se boš ujela v mojo zanko.” Najraje bi mu povedala, da si mislim, da je bedak, pa se spomnim, da sem ga klicala jaz, da sem torej jaz tista bedasta, ki se je obremenjevala s tem kaj bi oblekla in celo uro razmišljala o pomenu svojega študija, podzavestno pa čakala na njegov klic kot obsedena šolarka.

Obesek 1.

Cigaretni dim se  počasi oddaljuje od mojih ustnic. Na okenski polici opazujem mimoidoče, ki hitijo na vse konce Ljubljane. Tako malo mesto, v primerjavi z evropskimi prestolnicami, tako utesnjeno, ali pa bi se nemara utesnjeno počutila kjerkoli, kamorkoli bi šla. Vase potegnem še zadnji dim, ugasnem cigaret in posedim. Nikamor se mi ne mudi. Predavanja se začnejo šele čez tri ure, tudi lačna nisem, danes ni nikogar doma, ne mame, ne očeta, pa tudi prijatelji imajo svoje obveznosti. Počutim se tako osamljeno. Poklicala ga bom, če ga nisem upala včeraj, ga bom pa danes. Telefon držim v roki. Čakam, grizem spodnjo ustnico, opazujem ljudi, ki stojijo na semaforju, telefon odložim na mizo. Dolgo ne bom zdržala v praznem stanovanju, zdi se kot, da so po vseh sobah skriti duhovi preteklosti in čakajo, da se sprehodim po dolgem hodniku, odprem vsa vrata in se prepustim, da švignejo mimo mene, zašepetajo, me prestrašijo. Stanovanje je v našem rodu že več sto let, v središču starega dela mesta. Včasih mi pod nosom zasmrdi po zatohlem, kot da bi duhovi mojih prednikov cel čas hodili za mano, čeprav so menda skriti po velikih sobah, ki so skoraj vsak dan prazne.
Telefon je še vedno na mizi. Nekaj časa ga opazujem. Kar tako. Stoje. Ne premaknem se. Čakam. “Ja?” zaslišim nizek moški glas na drugi strani linije. “Živijo,” malo presenečeno in  skoraj brez glasu odvrnem. “Petra? Si ti?” nič kaj presenečeno vpraša. “Ja, jaz sem. Kako si vedel?” s tresočim glasom vprašam. “Vedel sem, da boš poklicala. Že včeraj se nisi mogla upret, ko sem te božal po telesu.” samozavestno odvrne. “Saj se ni nič takega zgodilo, samo božal si me, nič drugega, dlje ni šlo.” se branim, sedaj z odločnejšim glasom, brez začetnega sramu. “No, no, pomiri se. Saj te ne napadam, ali obsojam. Všeč mi je, da si poklicala …” ne dokonča stavka, nadaljevanje njegovih misli je nekako obviselo v zraku, ne vem kaj bi mu povedala, kako bi odgovorila, ali čaka, da kaj rečem. Prekine moje razmišljanje in nadaljuje: “Imaš danes čas? Bi šla na sprehod v Tivoli?” Presenečeno požrem slino, v grlu nastane cmok, odgovora ne morem spraviti na plano. Obnemim. “Lahko pa pridem do tebe. A živiš sama?” Razmišljam, vendar cmok v grlu se še ni polegel, najraje bi prekinila telefonsko zvezo, pa me spet prehiti: “Petra, česa se pa bojiš?” Njegovo zbadanje me prebudi: “Ničesar se ne bojim, česa bi se pa bala?” “Ne vem, morda se bojiš, da bi podlegla mojim čarom. Vem, da nisi lahka punca,” za trenutek pomisli: “ampak saj bi te samo rad videl. In kot kaže si tudi ti želiš tega, nisem te jaz poklical, ti si mene pikapolonica,” Nasmehnem se: “Zakaj pa pikapolonica?” “Ne vem, lepo se sliši, vse lepo me spomni nate.” Zajamem sapo. Petra spravi se k sebi, kaj ti pa je, nisi neumna najstnica, ki bi podlegla lepim besedam, imaš se za intelektualko, si tik pred diplomo, kaj ti je. Kar naenkrat se zavem, da sedim. Očitno me je nekje vmes pogovor tako oslabil, da sem sedla.

ponedeljek, 11. oktober 2010

Letni časi v Ljubljani

© U. P. Photography


Ponavadi letne čase prepoznamo po spremenjenih barvah v naravi. Danes sem skušala iz svojega arhiva fotografij potegniti štiri slike, ki bi predstavljale štiri letne čase. Pa se mi je zataknilo že pri jeseni. Se mi zdi, da zadnja leta, vsaj v Ljubljani, na primer v Tivoliju, ni videti večjih sprememb v barvah listja. Barve jeseni zbledijo, tistih pravih rumenih, rdečih in rjavih barvnih odtenkov pa kar ne najdem.
Sicer pa je moje tarnanje pogojeno s trenutnim zdravstvenim stanjem. Še ena stran, ki me spremlja skozi letne čase, in to je prehlad. Včasih hujši, včasih blažji. Tokrat sem po dveh letih spet naletela na angino. In ležanje v postelji, je vsaj takrat, ko si v to prisiljen, grozna stvar.
Pa še tole: nad kolaži sem se navdušila, ko sem 'detektivsko' pregledala blog sošolke Nike. Res luškan blog, poglejte si ga tukaj.