Obesek 2.

…

Nenadoma prekinem telefonsko zvezo. Telefon sedaj počiva v mojih sklenjenih dlaneh na kolenih. Gledam skozi okno in se sključena gugam na stolu. Pazim, da ne izgubim ravnotežja. Za hip pogledam zaslon telefona. Ni poklical nazaj. Obsedim. Ne vem koliko minut, morda sekund je minilo, moje razmišljanje prekine vibriranje telefona. Ni poklical nazaj, poslal je sporočilo: “Zakaj si prekinila? Pa tako rad te poslušam, tvoj glas je tako mehak, tako dekliški, a hkrati seksi. Zajemi sapo, premagaj kar te muči. Te pokličem čez deset minut. Upam, da se boš oglasila.” Preberem, na mojem obrazu pa ni videti nobenega navdušenja. Poznam njegov tip moških. Misli, da se mu nobena ženska ne more upreti. Tako rada bi mu dokazala nasprotno. Zaspana sem, ura je dvanajst, bliža se čas predavanj. Kaj naj naredim, naj se dobim z njim. Kar naenkrat se zavem, da ne sedim na stolu, sedaj ležim in na policah opazujem knjige velikih filozofov in psihologov. Zakaj sem se odločila za ta študij, me je vprašal včeraj. Rekel je da se mu zdim, kot da živim v svojem svetu, kot da neprestano analiziram, ocenjujem ljudi in njihova dejanja, da morda na poti pozabim živeti, uživati,  brez tega da bi vsak svoj korak načrtovala in pretehtala. Filozofski in psihološki spisi polnijo police v spalnici, kaj so me naučili v letih študija, kaj so mi ”dali” v neprespanih nočeh prebiranja.Kaj lahko na podlagi vsega znanja ponudim sebi, kot ženski. Sem morda res taka za kakršno me je označil.

Moje rahlo kaotično razmišljanje prekine zvonenje telefona. Pogledam na uro. Ena popoldne. Tipično, pričakovano. Poklical je eno uro za tem, ko je poslal sporočilo. Razmišljam, telefon pa še kar zvoni. Naj zvoni. Pritisnem zeleno tipko na tipkovnici mobilnega telefona. Nič ne rečem. “Petra, se dobiva v Tivoliju čez eno uro, torej ob dveh,” reče nič kaj vprašujoče in se za hip ustavi, slišim njegovo dihanje: “najbolje, da kar pri stopnicah, ki vodijo do mesta. Boš tam?” V njegovem zadnjem stavku zaznam rahel dvom. “Pridem, če zamudiš pa me ne kliči več.” odločno odgovorim in prekinem zvezo.

Odprem vrata omare. Kaj naj pa oblečem. Tipično žensko, polna omara oblačil, pa nič pametnega kar bi si želela nositi. Po prstih se odplazim do sobe vrata naprej od moje spalnice, čeprav ni doma nikogar. Odprem vrata in pokukam v sobo. Nikogar ni, seveda. Kot da bi čakala, da me v zasedi čaka mama, ker je vedela, da bom v njeni odsotnosti odprla vrata njene garderobne omare. Strmim kot mala deklica v trgovino s slaščicami. Mama je gledališka igralka, vitka in še vedno mladostnega izgleda, s prepolno garderobno omaro. Meni so vrata njenega kraljestva zaprta, kar mi da večkrat jasno vedeti. Vendar danes, danes je ni doma. Nasmehnem se. Morda malo zlobno. Tega se zavem in si v trenutku na obraz nadanem resen izraz. Dan je topel, le majski veterc malce zahladi. Zagledam se v obleko do kolen, s cvetličnim vzorcem, zeleno bež barve in v tanko zeleno  jopico iz kašmirja. Po prstih se približam vratom sobe s plenom v roki, a se še preden primem za kljuko ustavim. Sprehodim se do njene lepotilne mize z ogledalom in iz srebrne škatljice vzamem zlato verižico z majhnimi bledo roza biseri, prepletenimi v ogrlico. Stečem do vrat. Ne bojim se več. Nikogar ni doma. Preoblečem se, dolge rjave, rahlo skodrane lase razpustim iz čopa in pustim da neukroteni padejo na moje rame, obujem rjave balerinke, odprem vhodna vrata, jih zaklenem in stečem po stopnišču navzdol. “No, no, kam se vam pa danes mudi mlada dama? In v oblekici? A ni mamina?” me skuša ustaviti sosed in velik mamin oboževalec. Nikoli ga nisem marala. Že ko sem bila majhna deklica se je slinil okoli mene.

Iz kleti vzamem kolo, staro mestno kolo, prebarvano, zavidanja vredno, s pleteno košarico spredaj. Obračam pedala, lahkotno, nikamor se mi ne mudi, še dvajset minut je do dveh. V obraz mi piha rahel pomladanski veter in mrši moje nepočesane lase. Na Čopovi ulici prepoznam nekaj ljudi, jih pozdravim, a se ne ustavim. Na sebi ves čas čutim poglede moških. Usedem se na prvo klop v parku in si prižgem cigaret. Zagledam se v svoje čevlje, na vsake toliko pogledam svoje kolo. Zavedam se, da s takim kolesom ni dobro kamorkoli, hitro si ga kdo prilasti za svojega.

Ko dvignem pogled na sosednji klopi zagledam njega. Na ustnih se mu bohoti zmagoslaven nasmeh, kot da bi z njim skušal reči: “Tukaj sem že odkar si prikolesarila, opazujem te, sedaj se boš ujela v mojo zanko.” Najraje bi mu povedala, da si mislim, da je bedak, pa se spomnim, da sem ga klicala jaz, da sem torej jaz tista bedasta, ki se je obremenjevala s tem kaj bi oblekla in celo uro razmišljala o pomenu svojega študija, podzavestno pa čakala na njegov klic kot obsedena šolarka.

…