Cigaretni dim se počasi oddaljuje od mojih ustnic. Na okenski polici opazujem mimoidoče, ki hitijo na vse konce Ljubljane. Tako malo mesto, v primerjavi z evropskimi prestolnicami, tako utesnjeno, ali pa bi se nemara utesnjeno počutila kjerkoli, kamorkoli bi šla. Vase potegnem še zadnji dim, ugasnem cigaret in posedim. Nikamor se mi ne mudi. Predavanja se začnejo šele čez tri ure, tudi lačna nisem, danes ni nikogar doma, ne mame, ne očeta, pa tudi prijatelji imajo svoje obveznosti. Počutim se tako osamljeno. Poklicala ga bom, če ga nisem upala včeraj, ga bom pa danes. Telefon držim v roki. Čakam, grizem spodnjo ustnico, opazujem ljudi, ki stojijo na semaforju, telefon odložim na mizo. Dolgo ne bom zdržala v praznem stanovanju, zdi se kot, da so po vseh sobah skriti duhovi preteklosti in čakajo, da se sprehodim po dolgem hodniku, odprem vsa vrata in se prepustim, da švignejo mimo mene, zašepetajo, me prestrašijo. Stanovanje je v našem rodu že več sto let, v središču starega dela mesta. Včasih mi pod nosom zasmrdi po zatohlem, kot da bi duhovi mojih prednikov cel čas hodili za mano, čeprav so menda skriti po velikih sobah, ki so skoraj vsak dan prazne.
Telefon je še vedno na mizi. Nekaj časa ga opazujem. Kar tako. Stoje. Ne premaknem se. Čakam. “Ja?” zaslišim nizek moški glas na drugi strani linije. “Živijo,” malo presenečeno in skoraj brez glasu odvrnem. “Petra? Si ti?” nič kaj presenečeno vpraša. “Ja, jaz sem. Kako si vedel?” s tresočim glasom vprašam. “Vedel sem, da boš poklicala. Že včeraj se nisi mogla upret, ko sem te božal po telesu.” samozavestno odvrne. “Saj se ni nič takega zgodilo, samo božal si me, nič drugega, dlje ni šlo.” se branim, sedaj z odločnejšim glasom, brez začetnega sramu. “No, no, pomiri se. Saj te ne napadam, ali obsojam. Všeč mi je, da si poklicala …” ne dokonča stavka, nadaljevanje njegovih misli je nekako obviselo v zraku, ne vem kaj bi mu povedala, kako bi odgovorila, ali čaka, da kaj rečem. Prekine moje razmišljanje in nadaljuje: “Imaš danes čas? Bi šla na sprehod v Tivoli?” Presenečeno požrem slino, v grlu nastane cmok, odgovora ne morem spraviti na plano. Obnemim. “Lahko pa pridem do tebe. A živiš sama?” Razmišljam, vendar cmok v grlu se še ni polegel, najraje bi prekinila telefonsko zvezo, pa me spet prehiti: “Petra, česa se pa bojiš?” Njegovo zbadanje me prebudi: “Ničesar se ne bojim, česa bi se pa bala?” “Ne vem, morda se bojiš, da bi podlegla mojim čarom. Vem, da nisi lahka punca,” za trenutek pomisli: “ampak saj bi te samo rad videl. In kot kaže si tudi ti želiš tega, nisem te jaz poklical, ti si mene pikapolonica,” Nasmehnem se: “Zakaj pa pikapolonica?” “Ne vem, lepo se sliši, vse lepo me spomni nate.” Zajamem sapo. Petra spravi se k sebi, kaj ti pa je, nisi neumna najstnica, ki bi podlegla lepim besedam, imaš se za intelektualko, si tik pred diplomo, kaj ti je. Kar naenkrat se zavem, da sedim. Očitno me je nekje vmes pogovor tako oslabil, da sem sedla.
…
Ni komentarjev:
Objavite komentar