ponedeljek, 30. januar 2012

Pravice

Zame je nekaj najhujšega nespoštovanje. Ko kdo ne spoštuje mojih pravic, mojega dela, mojega osebnega prostora, mojih prepričanj.
Prvi primer: ljudje, ki v trgovskih centrih na blagajni z vozičkom butajo ob mojo zadnjico ali pa se prisesajo za moj hrbet in mi dihajo za ovratnik in čeprav se umaknem, še kar lezejo za menoj. V to skupino ljudi spadajo tudi tisti, ki na ulici za menoj hodijo, tako blizu, da lahko slišim njihov srčni utrip in tisti, ki na cesti za mojim avtomobilom vozijo tako blizu, da ne vidim njihovih sprednjih luči.
Drugi primer: ljudje, ki mislijo, da mi lahko, zaradi kolegialnih odnosov, rečejo kadarkoli karkoli in ne pomislijo na posledice izrečenega. Tisti, ki mislijo, da me poznajo bolje kot lasten žep in mi na podlagi tega prepričanja lahko solijo pamet. Ljudje, ki me med pogovorom prekinjajo ali me še huje, ne poslušajo, oz. nehajo poslušati.
Tretji a vsekakor ne najmanj pomemben primer: ljudje, ki na socialnih omrežjih objavljajo moje avtorske fotografije in se ne čutijo dolžne le teh podpisati z mojim imenom. Če so na fotografijah oni sami in so bile fotografije posnete v okviru študija, to še ne pomeni, da avtorskih pravic ni treba spoštovati.
Smo res še vedno na tej točki, da moramo vsaki osebi posebej povedati, da se avtorsko delo, takšno in drugačno podpisuje. Da gre v nasprotnem primeru za krajo, še posebej, če kasneje trdiš, da je delo tvoje.

Užaljena, razočarana, ogorčena ... pa še kaj bi se našlo.

Če nekdo ni mnenja, da je njegovo delo, takšno ali drugačno vredno podpisa, to še ne pomeni, da smo takšnega mnenja vsi.

sreda, 25. januar 2012

Informacija, inflacija in individualizacija

Zadnje čase imam občutek, da se izgubljam v morju neštetih informacij in vse težja naloga postaja izbiranje tistih pomembnih, vrednih ogleda, pozornosti, ob katerih se za trenutek čas vsaj zame ustavi. 
In takih trenutkov je zadnje čase vse manj. Včasih se je namreč moj čas ustavil in sem bila vesela, da sem bogatejša za eno informacijo, danes pa imam občutek, da moj čas ob takšnih trenutkih teče še hitreje, ker imam občutek, da je takih informacij nešteto, jaz pa imam premalo časa, da bi poiskala vse in vedela za vse informacije, ki so vredne moje pozornosti.
Počutim se nekako tako, kot sem se počutila na začetku svojih dvajsetih. To so bila namreč leta, približno tri, ko sem imela kljub tedenskim obiskom koncertov, dogodkov in razstav občutek, da nekaj zamujam, da ne živim dovolj hitro, da če ne drugega, zamujam tisti drugi dogodek, na drugem koncu Slovenije.
Danes, ko me koncerti in glasbeno obarvani dogodki zaenkrat ne zanimajo več, pa imam isti neizbežni občutek neprestanega zamujanja fotografskih razstav, literarnih dogodkov, zamujenih službenih priložnosti, zamujenih informacij. 
Na vsake toliko se vprašam, kdaj me bosta morje informacij ter moj strah pred neprestanim zamujanjem le teh, posrkala vase. Čeprav besedi informacija in posrkati skupaj ponavadi pomenita nekaj popolnoma nasprotnega.
Za primer: dva tedna sva s fantom dobivala časopis Delo brezplačno, se je šel namreč zavarovat in poleg gajbe jabolk, ki je niti nisva šla iskat, ker sva seveda pozabila, sva dobila tudi kupon za štirinajstdnevno brezplačno prejemanje omenjenega časopisa. Že prvo soboto, mi kljub navdušenju ni uspelo prebrati vseh označenih člankov. V ponedeljek se je število prebranih člankov še zmanjšalo in priznam, da v štirinajstih dneh nekajkrat, razen tega, da sem poiskala sudoku in ga rešila ali pa ostala nekje na pol, časopisa niti prelistala nisem. In od takrat razmišljam, kdo so ljudje, ki šest ali sedem dni na teden prebirajo Delo in ga dejansko vsak dan preberejo. 
Poleg tega so tu še blogi, ki jih dnevno spremljam, pa net-a-porter ob ponedeljkih, sredah in petkih, pa ob sobotah obisk razstav, ko je večina ljubljančanov na tržnici ali po kafičih in slaščičarnicah, pa tržnica na hitro, meso, zelenjava, pa v Mercator po mlečno rezino, domov kuhat kosilo, ki mu sledi nedeljsko kosilo, pa vsakodnevni sprehodi s psom, enkrat ali dvakrat, če malega v drugo ne pelje fant ali pa ga peljeva skupaj, pa faks, pa še en faks (za katerega bi si morala vzeti veliko več časa, ... tako kot za prvega), pa kvalitetno preživljanje skupnega časa s fantom, ki ga dobiva predvsem s sprehodi s psom, ko ni distrakcij (t. j. televizije, interneta), mesečno preračunavanje stroškov, kam gre ta in kam oni denar in kam gre denar, ki ostane (saj ne da tega že lep čas nisva videla), pa iskanje službe (na razgovorih verjetno nisem dovolj ''agresivna'') ...
In zadnje čase res samo še stokam in jokam, se pritožujem, nergam. Blah.
Nekaj ton vode je preteklo odkar sem se nazadnje spravila k pisanju objave na blogu. Razlog pa je ravno ta nemir, ki divja v meni, z občasnimi prekinitvami razočaranja in nerganja.
In za vse to je z eno besedo krivo osamosvajanje.
Sama, torej ne več s starši, živim že slabih sedem let, kar je pri mojih letih kar veliko. In do lanskega leta je bilo moje življenje kar luštno. Denar je prihajal tudi iz strani staršev, s položnicami se nisem pretirano obremenjevala, včasih sem za plačilo le teh prosila mamo, nekaj časa mi je celo vse položnice plačevala ona, lansko leto pa sem rekla ne. Dokončno sem se odločila, da je čas, da se postavim na svoje noge in prevzamem odgovornost. In kakor fino se sliši, ni tako enostavno. Bo že res, da nihče ne ''teži'', da nisi nikomur dolžan razlag, pri čemer mislim starše, pridejo pa na njihovo mesto zahteve po pojasnilu bankam, pa podjetjem pa najemodajalcem.
Skratka v času recesije, ki me je prizadela do te mere, da se mi ni dalo niti pisati, odraščanje in osamosvajanje nista tako zabavna kot bi si človek mislil.
Pa da se vrnem k prvotni tematiki objave: vem da bo tudi trenutni nemir, za katerega krivec je poplava informacij, konkurenca na področju fotografije in ne nazadnje tudi finančni manjko, minil tako kot je minil nemir na začetku mojih dvajsetih, a temu zaenkrat ni tako in vesela sem, da se lahko izpovem vsaj na svojem blogu (ki ga verjetno spremljata le še mama, ki me na vsake toliko vpraša, kaj se je ubožcu zgodilo in fant, ki mu ga pomolim pred nos in je nekako primoran k branju :).
Čeprav se ne slepim več in vem, da smo vsi, ki blogamo in tako ali drugače javno objavljamo svoja razmišljanja, ''potrebni'' nekih povratnih informacij, potrditve. Pa naj kdorkoli reče karkoli. (Takšne izjave me ponavadi vedno največ stanejo, se vedno javijo tisti, ki se delajo svete in nedolžne in pod kožo nekrvave.)
Upam, da do naslednje objave ne bo preteklo lepo število novih ton vode in da se bosta bencin in hrana drastično pocenila ...