Zame je nekaj najhujšega nespoštovanje. Ko kdo ne spoštuje mojih pravic, mojega dela, mojega osebnega prostora, mojih prepričanj.
Prvi primer: ljudje, ki v trgovskih centrih na blagajni z vozičkom butajo ob mojo zadnjico ali pa se prisesajo za moj hrbet in mi dihajo za ovratnik in čeprav se umaknem, še kar lezejo za menoj. V to skupino ljudi spadajo tudi tisti, ki na ulici za menoj hodijo, tako blizu, da lahko slišim njihov srčni utrip in tisti, ki na cesti za mojim avtomobilom vozijo tako blizu, da ne vidim njihovih sprednjih luči.
Drugi primer: ljudje, ki mislijo, da mi lahko, zaradi kolegialnih odnosov, rečejo kadarkoli karkoli in ne pomislijo na posledice izrečenega. Tisti, ki mislijo, da me poznajo bolje kot lasten žep in mi na podlagi tega prepričanja lahko solijo pamet. Ljudje, ki me med pogovorom prekinjajo ali me še huje, ne poslušajo, oz. nehajo poslušati.
Tretji a vsekakor ne najmanj pomemben primer: ljudje, ki na socialnih omrežjih objavljajo moje avtorske fotografije in se ne čutijo dolžne le teh podpisati z mojim imenom. Če so na fotografijah oni sami in so bile fotografije posnete v okviru študija, to še ne pomeni, da avtorskih pravic ni treba spoštovati.
Smo res še vedno na tej točki, da moramo vsaki osebi posebej povedati, da se avtorsko delo, takšno in drugačno podpisuje. Da gre v nasprotnem primeru za krajo, še posebej, če kasneje trdiš, da je delo tvoje.
Užaljena, razočarana, ogorčena ... pa še kaj bi se našlo.
Če nekdo ni mnenja, da je njegovo delo, takšno ali drugačno vredno podpisa, to še ne pomeni, da smo takšnega mnenja vsi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar