Fashion wannabes

Sedaj imam pa dovolj.

Že lep čas me nekaj teži. Rada bi izrazila svoje mnenje, pa si vedno rečem, da nisem dovolj podkovana na danem področju, da bi lahko obtoževala, podajala kritike in zavijala z očmi. No ja, slednje počnem, če smo iskreni, ampak se trudim to početi tako, da me ne vidijo tisti, ki jim je obrat namenjen.

Torej.

V naši mali deželici na sončni strani Alp je vse več modnih ''strokovnjakov''. Vse več posameznikov, ki pišejo ''modne'' bloge, vse več posameznikov, ki komentirajo te ''modne'' bloge, vse več posameznikov, ki ...

zajamem sapo, še enkrat zajamem sapo ... se imajo za strokovnjake, pa se včasih, ne vedno, da ne bo pomote, zdi kot, da nimajo pojma.

In vse bi bilo lepo in prav, svoboda govora, pisana beseda je na internetu dobila krila in vsak je lahko strokovnjak česarkoli, pa četudi ima o neki temi ravno toliko pojma kot na primer jaz o matematiki (da bo še bolj jasno, v gimnaziji je bila to uboga tri, zaradi katere sem se vsa štiri leta tolkla po glavi, sem si pa vsaj priznala, da matematik ne bom nikoli).

Vse večkrat na internetnih straneh, ki jih pišejo tako zvani ''modni strokovnjaki'' prebiram dezinformacije. Dejstvo da so dezinformacije postane dejstvo, ko se zaradi moje radovedne narave posvetim preverjanju informacij, ki jih prejmem na teh internetnih straneh ''strokovnjakov'', in po parih klikih (informacije preverjam na več internetnih straneh, da slučajno ne pride do nesporazumov) ugotovim, da so objave navržene, da na internetni strani tisti dan ja nekaj piše.

Sama se ne grem strokovnjaka dokler nisem sto procentno prepričana, da sem strokovnjak. In po Mullberryjevi Alexi in usnjenem planerju, Pradinih pumpsih, po cvetlični rutki in cvetlični torbici Kenzo, Murinem plašču, plašču Sonie Rykiel, čevljih in oblačilih Marca Jacobsa, šalu Draž, torbici Grošelj, denarnici Dior, šalu Chanel .......... se nimam za strokovnjaka.

Na ulici še vedno ne prepoznam vedno ponaredka LV ali Prade ali celo moje Alexe (ki sem jo mimogrede opazila v Elle, za 35 evrov jo dobite v Lunci, na pomanjšani sliki je oblika identična, le barva v Mullberryjevi kolekciji ne obstaja in seveda drevesa, ki je njihov zaščitni znak, ni nikjer videti) in ne opazim vsake ženske, ki ima na sebi potencialnega Margiela (ali kako naj pravilno sklanjam, glede na to, da se je neznani večletni oblikovalec blagovne znamke umaknil novim potencialno kultnim oblikovalcem) ...

In ne, seznama nisem napisala, da bi se v potokih cedila tako znana slovenska zavist, ki ji ni videti konca. In ne, seznama nisem napisala, da bi bilo videti kot, da ta punca pa že nekaj ve o modi, če vse to ima. In ne, seznam ni bil napisan,da bi pritegnila bralce na svojem blogu (za katerega sumim, da ima tako ali tako samo dva, pa tudi ta dva sta vredu, oziroma super in dobrodošla :) ...

In kaj je v naši deželi s prodajalkami v veleblagovnicah in butikih priznanih blagovnih znamk. Večinoma nima nobena pojma.

Zadnjič sem zašla v Max Maro, zašla zato, ker so tam prodajalke do mene, kot do mladega dekleta vedno nesramne, četudi nosim jopico Max Mara iz kašmirja, me vedno gledajo kot, da sem brez prebite pare in jih bom okradla, ko vprašam kako to, da prodajajo poletno kolekcijo torbic šele sedaj po polni ceni, pa mi odgovorijo, da je torbica iz letošnje kolekcije a/w, čeprav jim povem, da sem poleti kupila prav tako v Parizu po znižani ceni, ker je torbica iz poletne kolekcije. Po moje ni treba posebej povdariti, da prodajalka kljub mojemu ugovoru še naprej brunda svoje.

In še tole. V Ljubljani je toliko ''modnih strokovnjakov'' pa še nihče ni opazil na meni Alexe, medtem ko so me v Parizu ustavili na ulici in me vprašali kje jo lahko dobijo brez čakalne liste. In ko pridem v Midas v Rykiel plašču me še vedno gledajo kot, da sem zadnji klošar brez denarja.

In ti ljudje se imajo potem za modne strokovnjake.

Na nek čuden in izgubljen način želim povedati, da je samooklicanih modnih strokovnjakov, ki podajajo dezinformacije in jim ljudje še veselo sledijo in jih poveličujejo vse več.

In takih samooklicancev je vse več na vseh področjih. Vsi bi bili radi strokovnjaki, vsi bi bili radi brani, vsi bi bili radi ljubljeni ...

Svojih misli kar nekako ne morem zaključiti. Nočem biti tradicionalistka, nočem se pritoževati nad današnjimi časi, tako kot to počne vse več ljudi (zato sem uživala ob prebiranju kolumn večno pozitivne Valentine Novak, zaradi česar so me vsi zbadali, ker po novem nihče ne mara zakoncev Novak, ker sta menda postala ultra presrana in nesramna) in nočem biti nesramno bitje, ki nima pojma.

Po drugi strani pa si želim, da bi bilo slovensko ''občinstvo'' bolj podobno ameriškemu, (pa čeprav jih ima skoraj celotna, če ne celotna Evropa, ali pa kar cel svet, za bedake) bolj odprto.

In se spet začnejo sanje o nečem daljnem ... pa čeprav je Slovenija tako lepa dežela ... pa kaj če so vsepovsod okoli mene že ustvarjene skupine v katere ne morem, včasih niti nočem, a si vseeno želim, da jih ne bi bilo ...