Daydreaming: A day for romance

© U. P. Photography

Valentinovo je praznik, ki je po mojem najbolj osovražen. Samski ga ne marajo in trdijo, da je skomercializiran in amerikaniziran (takim predlagam, da si preberejo njegovo zgodovino), moški se redkokdaj spomnijo datuma, vezanim ženskam pa to ponavadi pomeni vsaj en dan v letu, ko lahko moškega pripravijo do tega, da jih pelje na večerjo, jih vsaj malo razvaja in jim po možnosti kaj kupi. Toliko o stereotipiziranju.

Nihče nima nič proti materinskemu dnevu, ali pa proti dnevu mučenikov, vsi pa z veseljem udrihajo čez valentinovo.

S tem je po mojem tako kot z novim letom. Če si sam, ti gre tako ali tako vse veseljačenje, ki se odvija okoli praznikov na živce, če imaš nekoga s katerim praznuješ, pa ponavadi nimaš kaj dosti proti.

Meni je sicer čisto vseeno za valentinovo. Sem pa zadnjič na pošti opazila znamko, ki me je tako pritegnila, da sem jo morala kupit in se odločila, da Sandiju napišem majhno ljubezensko pisemce.

Saj vem, zveni pocukrano. Ampak imam glede pocukranega mnenje, da se nam pocukrano niti ne bi zdelo pocukrano, če ne bi bili tako zasičeni s hollywoodskimi happy endingi. Pa smo spet pri amerikanizaciji, bo gotovo eden izmed komentarjev.

Ampak ali je romantika nekaj česar bi se bilo potrebno sramovati. Moramo svoja čustva skrivati pod fasado brezbrižnosti, sarkazma in ironije. Je to družba, ki si je želimo. Nič več ljubezni, nič več romantike, nič več solz sreče in nič več presenečenj.

Meni to nič ne diši. In se požvižgam na udrihanja, sarkazem in cinizem. Pa sem sicer kar cinična oseba, ampak če svoj cinizem lahko vsaj za kakšen dan zamenjam za romantiko, ga bom.

Ker v življenju štejejo le malenkosti, le drobni trenutki, ko se čas ustavi in si želimo, da bi trajali večno.

P.S. Bolj kot večerja, darilo in pretirana pozornost me navdušita misel in trud. Zato sem se potrudila in svojemu ''Valentinu'' naredila nekaj iz srca.

P.P.S. 21. marca je Gregorjevo, dan ko se ptični ženijo in jaz si želim še enega dneva romantike.