Že nekaj mesecev intenzivno, intenzivno iščem študentsko delo. Tisti dvojni intenzivno pomeni, da pošljem vsaj eno prošnjo na dan, večinoma vsaj tri na dan, vsak dan med tednom.
Na začetku sem še pričakovala, da mi bodo podjetja, ki ponujajo delo odgovorila, me poklicala na razgovor ali pa vsaj odpisala, da žal ne ustrezam željenim pogojem.
Po mesecih iskanja, sem že skoraj obupala.
Na vsake toliko me pokličejo na razgovor in povedo, da se je bilo težko odločiti, ker so dobili 170, 200, 300 prošenj in vseh niti prebrali niso ... In potem sem včasih na razgovorih pol ure, eno uro in se smejim, sem nadvse prijazna, komunikativna ... in potem čakam, da me pokličejo ... in potem me na obljubljeni dan ne pokličejo. Po enournem razgovoru, se mi zdi, da si zaslužim vsaj: ''Žal smo se odločili za drugega kandidata. Hvala. Nasvidenje.'' Ampak danes, je pričakovati kaj takega, pač preveč.
Pa ne da se prijavljam le na določen tip študentskih del, vesela bi bila česarkoli: administracija, vrtec, varstvo, fotografiranje, prevajanje, novinarstvo, pisanje, marketing ... ker imam na vseh naštetih področjih izkušnje, iščem vse.
In potem, se na občasnih razgovorih, spotaknejo ob vsako malenkost: dva študija, se ne morete odločiti kaj bi?, veliko različnih del, ne veste kaj bi?, vrtec, ampak ne znate previjat plenic (plenice sem previjala celo poletje, kar tudi povem, ampak jih pač zanje ne znam), besedilo v angleščini je nekdo drug napisal bolje (rekli ste mi naj ga napišem v slovenščini), drugi zna še drug svetovni jezik (tuji jezik mimogrede, in na CV-ju piše, da govorim štiri tuje jezike) ...
Vse obrnejo.
Dva študija, ker si želim fotografirati in pisati, več različnih študentskih del in izkušenj na različnih področjih, ker zagrabim vsako ponujeno priložnost, ki jo v življenju dobim, previjala sem plenice, ker sem delala v jaslih ...
Potencialni delodajalci so postali skrajno neodgovorni. Zakaj bobu enostavno ne rečemo bob. Tako kot v Jugi: niste nam všeč, odločili smo se za drugega. Ne pa to sprehajanje okoli gnilega drevesa, kjer že tako obupani študent samo čaka, da mu bo na glavo padel gnil sadež.
In potem začnem s pozitivnim razmišljanjem. Če nič drugega ne deluje, moram spremeniti svoje razmišljanje. Gotovo je z menoj nekaj narobe. Z mojim odnosom.
In si pogledam The Secret. Se cele dneve smejim, si predstavljam kako se odpravljam v službo, kako pridem domov, kako vesela sem, ko prejmem klic, da sem delo dobila ...
In po nekaj tednih obupam, ker sem bila vmes še na parih razgovorih in so me enkrat celo potegnili za nos, sem napisala članek, popravila slovnične napake na spletni strani in so se ''odločili za drugega''.
In ko ti niti bližnji več ne verjamejo, da se dejansko trudiš, da bi delo dobil, pade v kozarec še zadnja kaplja, ki se počasi pocedi čez rob.
Je danes res tako težko biti odgovoren, iskren in neposreden?
In potem sanjam o svojem sanjskem delu, tistem, ki ga bom opravljala, ko bom velika, ko bom za veliko masivno leseno mizo, na kateri bo stal tiskalnik, vaza s svežim cvetjem, nasproti mize okno in pogled na cvetoče drevo, pisala romane ... ter z analogno Leico lovila dokumentarne posnetke ...
Se sliši grozno klišejsko, če napišem, da sem se rodila v popolnoma napačnem obdobju, v popolnoma napačnem mestu ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar