Božič je bil letos prav poseben. Božično večerjo smo iz 24. decembra prestavili na božično kosilo 25. decembra. In izkazalo se je, da se vsaj pri nas, to obnese.
Moja mati so veliki tradicionalist. Vsako leto postavi smrečico, jo okrasi z okraski, pri čemer je vsak okrasek drugačen, jaz si seveda vsako leto izberem novega najljubšega, če jo prime pa postavi tudi jaslice. In letos smo imeli vse. Smrečico, jaslice, darila pod smrečico, smeh, veselje, potico, piškote ... Že prehitevam.
Zaradi različnih obveznosti in prestavljene lokacije praznovanja, Božič naj bi namreč praznovali pri nama s Sandijem, smo letos praznovali 25. in tradicionalno večerjo izpustili. Kar se je izkazalo za izjemno pozitivno potezo. Ponavadi smo se zvečer najedli, poslušali Božične pesmi, pojedli še piškote in ostale sladke dobrote, ki jih je spekla mami, se po možnosti vsi prenasiteni še skregali, potočili kakšno solzo, se jezni odpravili spat, zjutraj in dopoldne pa smo se en drugemu opravičevali in čakali, da bo praznika konec. Skratka situacija, ki smo jo istega večera, stisnjeni na kavču, gledali po televiziji in se ji smejali.
Letos pa sva se s Sandijem spočita in naspana dopoldne pripeljala k moji mami, pojedla kosilo, piškote, kos potice, odprla darila, se smejala, še malo jedla, jaz sem skakala po stanovanju in ves čas pritiskala na sprožilec, zvečer pa sva se sita in še vedno nasmejana odpravila domov.
Kot kaže je recept za lepe praznike Božično kosilo, dobra volja, naspana družina in maksimalno eno popoldne.
Pa ne da se ne maramo. Ampak Božič in ostali podobni prazniki, ko se zbere vsa družina, ker so pač prazniki in praznike se preživi v družinskem krogu, nas vse naredijo nervozne.
To so tisti dnevi leta, ko si moramo kupiti darila, se zmenit kdo bo kuhal, kdo pospravljal, koliko nas bo in kako dolgo bomo skupaj.
Božič naj bi predstavljal mir in ljubezen, naj bi ljudi zbliževal. V teh kapitalističnih časih pa se mi zdi, da nas prazniki delajo nervozne, tečnobne in večina ljudi komaj časa, da bo Veselega decembra konec.
Sama praznikov ne maram preveč. Sem med tistimi, ki čakajo, da mine. Čeprav bom januarja pogrešala večere v centru s kuhanim vinom v roki, ko se vsaj kaj dogaja. Januar in februar sta potem še bolj čudna meseca. Čakamo pomlad, ki je ni od nikoder, zimska utrujenost še kar ostaja, v omari si ogledujemo poletna oblačila, ki izgledajo tako mikavno ... No pa dosti pritoževanja. Če povem po pravici mi prav nič ne manjka. Pančota opazujem kako entuziastično raziskuje zimsko pokrajino, Sandi je začel koristiti popoldanske dremeže po kosilu, zaradi katerih uspem napisati kakšno novo objavo na blogu, ker je takrat res mir. Zaspita namreč oba fanta, če le ne pokajo petarde, potem se Pančo zbudi in prestrašeno laja v okno, ki gleda na vrt. Takrat se iz dnevnega sanjarjena prebudimo vsi in stanovanje napolnita smeh in sreča.
 |
© U. P. Photography |
 |
© U. P. Photography |
 |
© U. P. Photography |
 |
© U. P. Photography |
 |
© U. P. Photography |
 |
© U. P. Photography |
 |
© U. P. Photography |
Jaz se med prazniki dolgočasim in posledično bašem z raznoraznimi jedmi. No good.
OdgovoriIzbrišiZa novo leto pa sem nameravala ostati doma v zapečkarskem stilu, ampak je bilo treba ugoditi fantu in tako sem ga dočakala v Ljubljani. Sprva sem bila malo slabe volje, ampak priznam, da sem konec koncev preživela lep večer, potem ko sem se sprostila in pozabila na to, da je bil moj prvotni plan zapečkarstvo. :)
Hehe :). Meni je resnično odleglo, ko sva ostala doma. V centru mesta sem bila, kot rojena Ljubljančanka že prevečkrat in vedno me je strah, da mi bo pod noge padla kakšna petarda.
OdgovoriIzbrišiMidva sva v zapečkarskem stilu preživela že drugo novo leto. Lansko leto v apartmaju na Bledu, ko sem morala Sandija zbudit, ker je že pred dvanajsto zakinkal :) hehe.