Daydreaming: december 2010

Božič je bil letos prav poseben. Božično večerjo smo iz 24. decembra prestavili na božično kosilo 25. decembra. In izkazalo se je, da se vsaj pri nas, to obnese.

Moja mati so veliki tradicionalist. Vsako leto postavi smrečico, jo okrasi z okraski, pri čemer je vsak okrasek drugačen, jaz si seveda vsako leto izberem novega najljubšega, če jo prime pa postavi tudi jaslice. In letos smo imeli vse. Smrečico, jaslice, darila pod smrečico, smeh, veselje, potico, piškote ... Že prehitevam.

Zaradi različnih obveznosti in prestavljene lokacije praznovanja, Božič naj bi namreč praznovali pri nama s Sandijem, smo letos praznovali 25. in tradicionalno večerjo izpustili. Kar se je izkazalo za izjemno pozitivno potezo. Ponavadi smo se zvečer najedli, poslušali Božične pesmi, pojedli še piškote in ostale sladke dobrote, ki jih je spekla mami, se po možnosti vsi prenasiteni še skregali, potočili kakšno solzo, se jezni odpravili spat, zjutraj in dopoldne pa smo se en drugemu opravičevali in čakali, da bo praznika konec. Skratka situacija, ki smo jo istega večera, stisnjeni na kavču, gledali po televiziji in se ji smejali.

Letos pa sva se s Sandijem spočita in naspana dopoldne pripeljala k moji mami, pojedla kosilo, piškote, kos potice, odprla darila, se smejala, še malo jedla, jaz sem skakala po stanovanju in ves čas pritiskala na sprožilec, zvečer pa sva se sita in še vedno nasmejana odpravila domov.

Kot kaže je recept za lepe praznike Božično kosilo, dobra volja, naspana družina in maksimalno eno popoldne.

Pa ne da se ne maramo. Ampak Božič in ostali podobni prazniki, ko se zbere vsa družina, ker so pač prazniki in praznike se preživi v družinskem krogu, nas vse naredijo nervozne.

To so tisti dnevi leta, ko si moramo kupiti darila, se zmenit kdo bo kuhal, kdo pospravljal, koliko nas bo in kako dolgo bomo skupaj.

Božič naj bi predstavljal mir in ljubezen, naj bi ljudi zbliževal. V teh kapitalističnih časih pa se mi zdi, da nas prazniki delajo nervozne, tečnobne in večina ljudi komaj časa, da bo Veselega decembra konec.

Sama praznikov ne maram preveč. Sem med tistimi, ki čakajo, da mine. Čeprav bom januarja pogrešala večere v centru s kuhanim vinom v roki, ko se vsaj kaj dogaja. Januar in februar sta potem še bolj čudna meseca. Čakamo pomlad, ki je ni od nikoder, zimska utrujenost še kar ostaja, v omari si ogledujemo poletna oblačila, ki izgledajo tako mikavno ... No pa dosti pritoževanja. Če povem po pravici mi prav nič ne manjka. Pančota opazujem kako entuziastično raziskuje zimsko pokrajino, Sandi je začel koristiti popoldanske dremeže po kosilu, zaradi katerih uspem napisati kakšno novo objavo na blogu, ker je takrat res mir. Zaspita namreč oba fanta, če le ne pokajo petarde, potem se Pančo zbudi in prestrašeno laja v okno, ki gleda na vrt. Takrat se iz dnevnega sanjarjena prebudimo vsi in stanovanje napolnita smeh in sreča.

© U. P. Photography

Včeraj me je na pošti čakal paket, v njem pa prečudovita toaletna torbica Fensišmensi, ki je bila lično zavita v dva papirja, zalepljena z nalepko z zaščitnim znakom F ter prepletena s prelepim ovojnim trakom. Na torbici pa je bila privezana tudi vizitka s fotografijo, ki je svoje mesto že našla v mojem planerju.

Nad paketkom sem bila prijetno presenečena. Sicer veliko naročam preko spleta, ravno zaradi tistega navdušenja, ko odpiram paketke, a me že dolgo, če sploh, noben paket ni tako prijetno presenetil kot tale Fensišmensi-jev.

Lepo je videti, da nekateri ljudje delo opravljajo s srcem in si zanj vzamejo čas, pri čemer potrošniku ni žal za porabljen denar.

Tako se že dva dni prevažam po Ljubljani, sem nasmejana in si v avtu na repeat predvajam komad Guštija in Polone, Tukaj in zdaj (ki ga na youtubu na žalost ni, da bi ga ''prilimala'' pod povezavo).

Za moje veselje pa je odgovoren tudi faks in v letošnjem študijskem letu prvi opravljen, oziroma priznan izpit in ustni zagovor. Nič ni lepšega kot ena skrb manj in nova Fensišmensi torbica, ki je sicer darilo, ki sem si ga podarila kar sama, ker sem bila letos pridna punca.

Danes pa me je razveselil tudi blokec Cvetličnega lonca in Nikina nova kazalka. Njeni izdelki in fotografije mi vsakič znova pričarajo nasmeh na obrazu.

Za podlago pri fotografiranju torbice in blokca pa sem uporabila Moroso mizico, na kateri sicer počiva najin prenosnik.