Božično kosilo

Božič je bil letos prav poseben. Božično večerjo smo iz 24. decembra prestavili na božično kosilo 25. decembra. In izkazalo se je, da se vsaj pri nas, to obnese.

Moja mati so veliki tradicionalist. Vsako leto postavi smrečico, jo okrasi z okraski, pri čemer je vsak okrasek drugačen, jaz si seveda vsako leto izberem novega najljubšega, če jo prime pa postavi tudi jaslice. In letos smo imeli vse. Smrečico, jaslice, darila pod smrečico, smeh, veselje, potico, piškote ... Že prehitevam.

Zaradi različnih obveznosti in prestavljene lokacije praznovanja, Božič naj bi namreč praznovali pri nama s Sandijem, smo letos praznovali 25. in tradicionalno večerjo izpustili. Kar se je izkazalo za izjemno pozitivno potezo. Ponavadi smo se zvečer najedli, poslušali Božične pesmi, pojedli še piškote in ostale sladke dobrote, ki jih je spekla mami, se po možnosti vsi prenasiteni še skregali, potočili kakšno solzo, se jezni odpravili spat, zjutraj in dopoldne pa smo se en drugemu opravičevali in čakali, da bo praznika konec. Skratka situacija, ki smo jo istega večera, stisnjeni na kavču, gledali po televiziji in se ji smejali.

Letos pa sva se s Sandijem spočita in naspana dopoldne pripeljala k moji mami, pojedla kosilo, piškote, kos potice, odprla darila, se smejala, še malo jedla, jaz sem skakala po stanovanju in ves čas pritiskala na sprožilec, zvečer pa sva se sita in še vedno nasmejana odpravila domov.

Kot kaže je recept za lepe praznike Božično kosilo, dobra volja, naspana družina in maksimalno eno popoldne.

Pa ne da se ne maramo. Ampak Božič in ostali podobni prazniki, ko se zbere vsa družina, ker so pač prazniki in praznike se preživi v družinskem krogu, nas vse naredijo nervozne.

To so tisti dnevi leta, ko si moramo kupiti darila, se zmenit kdo bo kuhal, kdo pospravljal, koliko nas bo in kako dolgo bomo skupaj.

Božič naj bi predstavljal mir in ljubezen, naj bi ljudi zbliževal. V teh kapitalističnih časih pa se mi zdi, da nas prazniki delajo nervozne, tečnobne in večina ljudi komaj časa, da bo Veselega decembra konec.

Sama praznikov ne maram preveč. Sem med tistimi, ki čakajo, da mine. Čeprav bom januarja pogrešala večere v centru s kuhanim vinom v roki, ko se vsaj kaj dogaja. Januar in februar sta potem še bolj čudna meseca. Čakamo pomlad, ki je ni od nikoder, zimska utrujenost še kar ostaja, v omari si ogledujemo poletna oblačila, ki izgledajo tako mikavno ... No pa dosti pritoževanja. Če povem po pravici mi prav nič ne manjka. Pančota opazujem kako entuziastično raziskuje zimsko pokrajino, Sandi je začel koristiti popoldanske dremeže po kosilu, zaradi katerih uspem napisati kakšno novo objavo na blogu, ker je takrat res mir. Zaspita namreč oba fanta, če le ne pokajo petarde, potem se Pančo zbudi in prestrašeno laja v okno, ki gleda na vrt. Takrat se iz dnevnega sanjarjena prebudimo vsi in stanovanje napolnita smeh in sreča.

© U. P. Photography

© U. P. Photography

© U. P. Photography

© U. P. Photography

© U. P. Photography

© U. P. Photography

© U. P. Photography

Male radosti, veliki nasmeški

Včeraj me je na pošti čakal paket, v njem pa prečudovita toaletna torbica Fensišmensi, ki je bila lično zavita v dva papirja, zalepljena z nalepko z zaščitnim znakom F ter prepletena s prelepim ovojnim trakom. Na torbici pa je bila privezana tudi vizitka s fotografijo, ki je svoje mesto že našla v mojem planerju.

Nad paketkom sem bila prijetno presenečena. Sicer veliko naročam preko spleta, ravno zaradi tistega navdušenja, ko odpiram paketke, a me že dolgo, če sploh, noben paket ni tako prijetno presenetil kot tale Fensišmensi-jev.

Lepo je videti, da nekateri ljudje delo opravljajo s srcem in si zanj vzamejo čas, pri čemer potrošniku ni žal za porabljen denar.

Tako se že dva dni prevažam po Ljubljani, sem nasmejana in si v avtu na repeat predvajam komad Guštija in Polone, Tukaj in zdaj (ki ga na youtubu na žalost ni, da bi ga ''prilimala'' pod povezavo).

Za moje veselje pa je odgovoren tudi faks in v letošnjem študijskem letu prvi opravljen, oziroma priznan izpit in ustni zagovor. Nič ni lepšega kot ena skrb manj in nova Fensišmensi torbica, ki je sicer darilo, ki sem si ga podarila kar sama, ker sem bila letos pridna punca.

Danes pa me je razveselil tudi blokec Cvetličnega lonca in Nikina nova kazalka. Njeni izdelki in fotografije mi vsakič znova pričarajo nasmeh na obrazu.

Za podlago pri fotografiranju torbice in blokca pa sem uporabila Moroso mizico, na kateri sicer počiva najin prenosnik.

© U. P. Photography

© U. P. Photography

© U. P. Photography

© U. P. Photography

Long live the muse

V dobi tako izrazitega kapitalizma ni več pomembno kakšna je vrednost stvari, ki jih ljudje posedujejo, ampak kako to stvar prezentirajo.

Že nekaj časa opažam, da sem včasih prav tipično slovensko ''fouš''  (a le za trenutek, v naslednjem  trenutku ''foušijo'' zamenja občudovanje) ljudem za stvari nizke denarne vrednosti, ki pa jih predstavijo, uporabljajo, nosijo tako dobro, da izpadejo najlepše in dragocene.

Take ljudi prav občudujem. Ker trik ni v stvareh, katerih so lastniki, ampak v njih samih, v karizmi. In karizmatičnih ljudi se je v mojem malem svetu skozi leta kar nabralo.

Že v osnovni šoli je bila moja najboljša prijateljica karizmatična oseba (ki je to še danes), ki sem ji bila velikokrat ''fouš'' za vse njene doma narejene stvari, ki bi me sicer prej vedno pustile hladno. A te stvari je predstavila s takim ponosom in tako pompozno, kot to znajo samo otroci, da so izgledale neprecenljivo.

In skupina takih ljudi se je v mojem krogu z leti povečevala, njihov vpliv name pa zmanjševal, a nikoli izničil.

Spremenilo se je namreč eno. Izginila je dolgotrajna ''foušija'' in izluščeno je ostalo občudovanje.

In občudovanje ni enako poveličevanju, da ne bo pomote. Sicer je med njima tanka linija, ki se je naučimo (ali pa nekateri tudi ne) ne prestopati z leti in zrelostjo.

Pa še nekaj je treba omeniti. Vase zagledani ljudje ne bodo velikokrat (če sploh) občudovali, zganjali ''foušije'' in nikakor ne bodo poveličevali. Nasprotno, ti ljudje so kvečjemu tisti, ki si občutek občudovanja želijo vzbuditi v drugih, sledijo pa jim ponavadi šibki in nesamozavestni ljudje, ki so zlahka vodljivi.

In če obstaja jing, naj obstaja še jang. Ljudje, ki se ne zavedajo, da imajo vpliv, da imajo karizmo, da jih drugi občudujejo in ljudje, ki take osebe občudujejo, so torej njihove ... se motim, če napišem, muze.

Jih nimamo vsi? Ali pa vsaj velika večina. 

Jaz imam svoje muze. Ljudi, ki me navdihujejo, zaradi katerih se trudim biti boljša, zaradi katerih delam stvari, ki morda navdihujejo njih.

Sebe nikoli nisem imela za človeka, ki lahko v sočloveku vzbudi občudovanje. Kaj pa vem. Morda je kriv kanček nasamozavesti, ki ga uspešno skrivam, vsaj takrat, ko se mi zdi, da je bolje, da ostane skrit (ko omenim mojo sramežljivost in nesamozavest fantu, me hitro odslovi, da sem še preveč samozavestna in nesramežljiva). Zato me je toliko bolj presenetilo, ko mi je prijateljica pred kratkim omenila, da se velikokrat zgleduje po meni in mi je včasih ''fouš''. In sedaj, kaj naj s tem, kako sprejmeš tako izjavo. Kot kompliment? 

Jaz jo bom. Ker sem pretežno pozitivna oseba in me veseli, da še kdo poleg mene prizna, da je občudovanje (tisto, ki je v mejah zdravega razuma) nekaj, česar se ni treba sramovati.

Pa sem spet malo zašla. Današnji blog je sicer spodbudila modna zgodba v slovenski izdaji revije Elle: Moda za manj denarja. Oblačila na fotografijah izgledajo draga, materiali izgledajo mehki in kvalitetni, in stajling spominja na tiste iz ameriške izdaje Vogua. Končno modna zgodba v slovenski izdaji modne revije, slovenskih stilistov, ko lahko rečem samo vau.

Potem pa me je zaneslo v druge vode. Ker že nekaj časa razmišljam o ljudeh, ki me navdihujejo in ki jih občudujem, pa jim tega ne povem, ker morda nekaterih ne poznam dovolj dolgo in bo občudovanje za nekaj časa ostalo samo z mano (če odštejemo tipkano besedo na blogu). Na naslovljene bo pa še malo počakalo.

Skratka. Naj živijo muze.

Zimske radosti

Zapadel je prvi sneg in pobelil tudi naš ... ne, nimamo brega, imamo pa vrt. In veseli smo bili vsi trije. Sandi, jaz in najin Pančo, ki je sneg videl prvič in imava ga na sumu, da je vsaj toliko snežnega navdušenca kot midva.

Že včeraj sem Sandiju dobesedno težila, da bi šla ven in naredila snežaka. Ne vem kdaj sem ga ustvarila nazadnje in ker se otrok v meni že vsaj dva meseca ne skriva, sem cepetala in vztajala.

A ker zimski čas poskrbi tudi za krajši dan in ker je zunaj sneg naletaval vse hitreje, sva morala operacijo snežak prestaviti na naslednji dan.

In danes sva ga naredila. Pa ne zaradi mojega težačenja, če me Sandi ne bi prijel za roke in me odvlekel izpod odeje na kavču na sneg, snežaka ne bi bilo, pa čeprav sem si ga želela narediti. Jesensko-zimska utrujenost je pri meni še vedno prisotna.

In sva se ga lotila. Sneg sicer ni najboljši, krogle snega so nama sprva razpadale, ko sva ujela ritem, pa je bil Sneško kar hitro narejen.

Medtem nama je soseda posodila še lopato, da sva odkidala sneg pred avtomobilom, oziroma ga je Sandi, in it goes without saying, pa vendarle, ves čas je okoli naju skakal Pančo, ki se je zaradi snežaka počutil zapostavljeno in je mislil, da se ga bo najlažje znebil tako, da bo lizal sneg in bo Sneško izginil. Seveda mu ni uspelo, ker je snežak vsaj desetkrat večji od njega.

Na Sneškota sva oba ponosna, saj je po najinem mnenju najlepši snežak na našem ''bregu''. Za sosednjega pa ne veva.

© U. P. Photography 

© U. P. Photography

© U. P. Photography

© U. P. Photography

© U. P. Photography

© U. P. Photography

Fashion wannabes

Sedaj imam pa dovolj.

Že lep čas me nekaj teži. Rada bi izrazila svoje mnenje, pa si vedno rečem, da nisem dovolj podkovana na danem področju, da bi lahko obtoževala, podajala kritike in zavijala z očmi. No ja, slednje počnem, če smo iskreni, ampak se trudim to početi tako, da me ne vidijo tisti, ki jim je obrat namenjen.

Torej.

V naši mali deželici na sončni strani Alp je vse več modnih ''strokovnjakov''. Vse več posameznikov, ki pišejo ''modne'' bloge, vse več posameznikov, ki komentirajo te ''modne'' bloge, vse več posameznikov, ki ...

zajamem sapo, še enkrat zajamem sapo ... se imajo za strokovnjake, pa se včasih, ne vedno, da ne bo pomote, zdi kot, da nimajo pojma.

In vse bi bilo lepo in prav, svoboda govora, pisana beseda je na internetu dobila krila in vsak je lahko strokovnjak česarkoli, pa četudi ima o neki temi ravno toliko pojma kot na primer jaz o matematiki (da bo še bolj jasno, v gimnaziji je bila to uboga tri, zaradi katere sem se vsa štiri leta tolkla po glavi, sem si pa vsaj priznala, da matematik ne bom nikoli).

Vse večkrat na internetnih straneh, ki jih pišejo tako zvani ''modni strokovnjaki'' prebiram dezinformacije. Dejstvo da so dezinformacije postane dejstvo, ko se zaradi moje radovedne narave posvetim preverjanju informacij, ki jih prejmem na teh internetnih straneh ''strokovnjakov'', in po parih klikih (informacije preverjam na več internetnih straneh, da slučajno ne pride do nesporazumov) ugotovim, da so objave navržene, da na internetni strani tisti dan ja nekaj piše.

Sama se ne grem strokovnjaka dokler nisem sto procentno prepričana, da sem strokovnjak. In po Mullberryjevi Alexi in usnjenem planerju, Pradinih pumpsih, po cvetlični rutki in cvetlični torbici Kenzo, Murinem plašču, plašču Sonie Rykiel, čevljih in oblačilih Marca Jacobsa, šalu Draž, torbici Grošelj, denarnici Dior, šalu Chanel .......... se nimam za strokovnjaka.

Na ulici še vedno ne prepoznam vedno ponaredka LV ali Prade ali celo moje Alexe (ki sem jo mimogrede opazila v Elle, za 35 evrov jo dobite v Lunci, na pomanjšani sliki je oblika identična, le barva v Mullberryjevi kolekciji ne obstaja in seveda drevesa, ki je njihov zaščitni znak, ni nikjer videti) in ne opazim vsake ženske, ki ima na sebi potencialnega Margiela (ali kako naj pravilno sklanjam, glede na to, da se je neznani večletni oblikovalec blagovne znamke umaknil novim potencialno kultnim oblikovalcem) ...

In ne, seznama nisem napisala, da bi se v potokih cedila tako znana slovenska zavist, ki ji ni videti konca. In ne, seznama nisem napisala, da bi bilo videti kot, da ta punca pa že nekaj ve o modi, če vse to ima. In ne, seznam ni bil napisan,da bi pritegnila bralce na svojem blogu (za katerega sumim, da ima tako ali tako samo dva, pa tudi ta dva sta vredu, oziroma super in dobrodošla :) ...

In kaj je v naši deželi s prodajalkami v veleblagovnicah in butikih priznanih blagovnih znamk. Večinoma nima nobena pojma.

Zadnjič sem zašla v Max Maro, zašla zato, ker so tam prodajalke do mene, kot do mladega dekleta vedno nesramne, četudi nosim jopico Max Mara iz kašmirja, me vedno gledajo kot, da sem brez prebite pare in jih bom okradla, ko vprašam kako to, da prodajajo poletno kolekcijo torbic šele sedaj po polni ceni, pa mi odgovorijo, da je torbica iz letošnje kolekcije a/w, čeprav jim povem, da sem poleti kupila prav tako v Parizu po znižani ceni, ker je torbica iz poletne kolekcije. Po moje ni treba posebej povdariti, da prodajalka kljub mojemu ugovoru še naprej brunda svoje.

In še tole. V Ljubljani je toliko ''modnih strokovnjakov'' pa še nihče ni opazil na meni Alexe, medtem ko so me v Parizu ustavili na ulici in me vprašali kje jo lahko dobijo brez čakalne liste. In ko pridem v Midas v Rykiel plašču me še vedno gledajo kot, da sem zadnji klošar brez denarja.

In ti ljudje se imajo potem za modne strokovnjake.

Na nek čuden in izgubljen način želim povedati, da je samooklicanih modnih strokovnjakov, ki podajajo dezinformacije in jim ljudje še veselo sledijo in jih poveličujejo vse več.

In takih samooklicancev je vse več na vseh področjih. Vsi bi bili radi strokovnjaki, vsi bi bili radi brani, vsi bi bili radi ljubljeni ...

Svojih misli kar nekako ne morem zaključiti. Nočem biti tradicionalistka, nočem se pritoževati nad današnjimi časi, tako kot to počne vse več ljudi (zato sem uživala ob prebiranju kolumn večno pozitivne Valentine Novak, zaradi česar so me vsi zbadali, ker po novem nihče ne mara zakoncev Novak, ker sta menda postala ultra presrana in nesramna) in nočem biti nesramno bitje, ki nima pojma.

Po drugi strani pa si želim, da bi bilo slovensko ''občinstvo'' bolj podobno ameriškemu, (pa čeprav jih ima skoraj celotna, če ne celotna Evropa, ali pa kar cel svet, za bedake) bolj odprto.

In se spet začnejo sanje o nečem daljnem ... pa čeprav je Slovenija tako lepa dežela ... pa kaj če so vsepovsod okoli mene že ustvarjene skupine v katere ne morem, včasih niti nočem, a si vseeno želim, da jih ne bi bilo ...

1. november

V ponedeljek zvečer sva se končno odpravila na ljubljanske Žale.

Že v četrtek in petek sem razmišljala o pečenem kostanju, ki ga bom glodala med ogledovanjem toplih plamenov raznobarvnih sveč na grobovih.

Parkirno mesto sva našla nekje v Savskem naselju, o masi pločevine na cestah niti ne bom, saj vsi  vemo, da sta 31. 10. in 1. 11. vsako leto na Žalah in na vseh ostalih pokopališčih pravi kaos.

Torej, parkirava in z roko v roki maširava proti glavnemu vhodu na stare Žale, že pred krožiščem, zagledava prvega ponudnika pečenega kostanja, ko prečkava cesto in stopiva v drevored, ki vodi do vhoda zagledava velik bel šotor, v njem dolge velike mize in zasedene stolie ter klopi, ljudje jedo, se smejejo, skratka se zabavajo kot na veselici, prodajalci rož malo naprej se en čez drugega derejo: ''Samo 5 evrov, samo 1 evro, res poceni, ne boste nikjer dobili tako poceni rož.'', starši stiskajo roke svojih malčkov, ki jim na glavah migljajo osvetljeni rožički, ki jih prodajajo na stojnici pri rožah, pa pri sladkorni peni in kokicah, ter pri cerkvi. Sandi se je počutil malo zgubljeno zaradi velikosti celotnega pokopališča, ki ga poleg grobov sestavljajo drevored, cerkev, pa še ena cerkev, pa parkirišča, pa Plečnikove zgradbe, namenjene pogrebnim storitvam in kot dodatek še cel cirkus zaradi praznika.

Kot rojena Ljubljančanka sem nekako vajena pestrega dogajanja, ingruče ljudi,, ki spremljata praznik mrtvih. In priznam, kostanj je vsakoletni ''must have'', in po prižgani sveči na dedkovem grobu prehodim celotne stare Žale, pa še nove čez cesto.

Ampak letos, letos se je tudi meni vse skupaj zdelo kot velika neprimerna fešta. Iz tira so me vrgli predvsem velik šotor in ljudje, ki so se v njem basali s klobasicami in se veselili ter rožički, meči in ostala svetlikajoča se krama za otroke.

Sandi niti ni dohajal. In le kako bi. Grobov več tisoč, otrok z rožički več sto, ljudi kot na sobotni tržnici ali pa v nakupovalnem centru ob vikendih, ko zunaj dežuje.

In tako mi letošnji 1. november še vedno ne da miru, še kar razmišljam, premlevam, vzdihujem, zaskrbljeno si grizem spodnjo ustnico. Kam smo prišli, kam gremo, kam vse skupaj pelje.

Zdi se mi, da je vsako leto slabše.

Pa ne govorim samo o grobovih in cirkusu. Kaj pa otroci v vrtcih, ki preklinjajo po dolgem in počez. Sama se ne spomnim, da bi naša generacija v vrtcih spuščala kakršnekoli kletvice, niti ''krščenih matičkov'' ni bilo, če so bili pa smo dobili po zadnnji plati, in takšne in podobne besedne zveze niso več padale iz ust.

In potem se zalotim pri razmišljanju tipa: sem taka kot ''vsi drugi'' se bojim sprememb ali se samo meni zdi, da imajo moralne norme vsakič manjšo vrednost, da je z današnjo družbo nekaj hudo narobe ... po drugi strani pa nam je hudo za ljudi, ki so jim naravne nesreče spremenile življenje in se trudimo na kakršen koli način pomagati, pa čeprav le s stokanjem in jokanjem ...

Potem pa se spomnim, da smo v jesenskih mesecih, v katerih smo tako ali tako vsi malo tečnobni, depresivni in prekomerno kritični.

P. S. Ker se nisem mogla upret sem na Žale vzela fotoaparat in ko sem videla, da nisem edina, sem si oddahnila in nastale so tele fotografije.

Pa še malo glasbe, ki lepo opiše današnje čase, če so že moje besede v tem zapisu tako konfuzno prepletene.

© U. P. Photography

© U. P. Photography

© U. P. Photography

© U. P. Photography

© U. P. Photography

Za ljubezen mojo ...

© U. P. Photography

...

© U. P. Photography

Jesen v barvah

No pa sem jo le našla. Jesen v barvah namreč. S fantom sva se v soboto odpeljala do Iškega Vintgarja in čeprav se je sonce skrilo ravno, ko sva parkirala in sva za vsak slučaj s seboj vzela še dežnik, saj je nebo nekam hitro spreminjalo razpoloženje, poleg tega pa na zemljo spuščalo še redke dežne kapljice, je bil sprehod lep.

Pa dovolj besed, naj fotografije pripovedujejo svojo zgodbo.

© U. P. Photography

© U. P. Photography

© U. P. Photography

© U. P. Photography

© U. P. Photography

© U. P. Photography

Obesek 2.

…

Nenadoma prekinem telefonsko zvezo. Telefon sedaj počiva v mojih sklenjenih dlaneh na kolenih. Gledam skozi okno in se sključena gugam na stolu. Pazim, da ne izgubim ravnotežja. Za hip pogledam zaslon telefona. Ni poklical nazaj. Obsedim. Ne vem koliko minut, morda sekund je minilo, moje razmišljanje prekine vibriranje telefona. Ni poklical nazaj, poslal je sporočilo: “Zakaj si prekinila? Pa tako rad te poslušam, tvoj glas je tako mehak, tako dekliški, a hkrati seksi. Zajemi sapo, premagaj kar te muči. Te pokličem čez deset minut. Upam, da se boš oglasila.” Preberem, na mojem obrazu pa ni videti nobenega navdušenja. Poznam njegov tip moških. Misli, da se mu nobena ženska ne more upreti. Tako rada bi mu dokazala nasprotno. Zaspana sem, ura je dvanajst, bliža se čas predavanj. Kaj naj naredim, naj se dobim z njim. Kar naenkrat se zavem, da ne sedim na stolu, sedaj ležim in na policah opazujem knjige velikih filozofov in psihologov. Zakaj sem se odločila za ta študij, me je vprašal včeraj. Rekel je da se mu zdim, kot da živim v svojem svetu, kot da neprestano analiziram, ocenjujem ljudi in njihova dejanja, da morda na poti pozabim živeti, uživati,  brez tega da bi vsak svoj korak načrtovala in pretehtala. Filozofski in psihološki spisi polnijo police v spalnici, kaj so me naučili v letih študija, kaj so mi ”dali” v neprespanih nočeh prebiranja.Kaj lahko na podlagi vsega znanja ponudim sebi, kot ženski. Sem morda res taka za kakršno me je označil.

Moje rahlo kaotično razmišljanje prekine zvonenje telefona. Pogledam na uro. Ena popoldne. Tipično, pričakovano. Poklical je eno uro za tem, ko je poslal sporočilo. Razmišljam, telefon pa še kar zvoni. Naj zvoni. Pritisnem zeleno tipko na tipkovnici mobilnega telefona. Nič ne rečem. “Petra, se dobiva v Tivoliju čez eno uro, torej ob dveh,” reče nič kaj vprašujoče in se za hip ustavi, slišim njegovo dihanje: “najbolje, da kar pri stopnicah, ki vodijo do mesta. Boš tam?” V njegovem zadnjem stavku zaznam rahel dvom. “Pridem, če zamudiš pa me ne kliči več.” odločno odgovorim in prekinem zvezo.

Odprem vrata omare. Kaj naj pa oblečem. Tipično žensko, polna omara oblačil, pa nič pametnega kar bi si želela nositi. Po prstih se odplazim do sobe vrata naprej od moje spalnice, čeprav ni doma nikogar. Odprem vrata in pokukam v sobo. Nikogar ni, seveda. Kot da bi čakala, da me v zasedi čaka mama, ker je vedela, da bom v njeni odsotnosti odprla vrata njene garderobne omare. Strmim kot mala deklica v trgovino s slaščicami. Mama je gledališka igralka, vitka in še vedno mladostnega izgleda, s prepolno garderobno omaro. Meni so vrata njenega kraljestva zaprta, kar mi da večkrat jasno vedeti. Vendar danes, danes je ni doma. Nasmehnem se. Morda malo zlobno. Tega se zavem in si v trenutku na obraz nadanem resen izraz. Dan je topel, le majski veterc malce zahladi. Zagledam se v obleko do kolen, s cvetličnim vzorcem, zeleno bež barve in v tanko zeleno  jopico iz kašmirja. Po prstih se približam vratom sobe s plenom v roki, a se še preden primem za kljuko ustavim. Sprehodim se do njene lepotilne mize z ogledalom in iz srebrne škatljice vzamem zlato verižico z majhnimi bledo roza biseri, prepletenimi v ogrlico. Stečem do vrat. Ne bojim se več. Nikogar ni doma. Preoblečem se, dolge rjave, rahlo skodrane lase razpustim iz čopa in pustim da neukroteni padejo na moje rame, obujem rjave balerinke, odprem vhodna vrata, jih zaklenem in stečem po stopnišču navzdol. “No, no, kam se vam pa danes mudi mlada dama? In v oblekici? A ni mamina?” me skuša ustaviti sosed in velik mamin oboževalec. Nikoli ga nisem marala. Že ko sem bila majhna deklica se je slinil okoli mene.

Iz kleti vzamem kolo, staro mestno kolo, prebarvano, zavidanja vredno, s pleteno košarico spredaj. Obračam pedala, lahkotno, nikamor se mi ne mudi, še dvajset minut je do dveh. V obraz mi piha rahel pomladanski veter in mrši moje nepočesane lase. Na Čopovi ulici prepoznam nekaj ljudi, jih pozdravim, a se ne ustavim. Na sebi ves čas čutim poglede moških. Usedem se na prvo klop v parku in si prižgem cigaret. Zagledam se v svoje čevlje, na vsake toliko pogledam svoje kolo. Zavedam se, da s takim kolesom ni dobro kamorkoli, hitro si ga kdo prilasti za svojega.

Ko dvignem pogled na sosednji klopi zagledam njega. Na ustnih se mu bohoti zmagoslaven nasmeh, kot da bi z njim skušal reči: “Tukaj sem že odkar si prikolesarila, opazujem te, sedaj se boš ujela v mojo zanko.” Najraje bi mu povedala, da si mislim, da je bedak, pa se spomnim, da sem ga klicala jaz, da sem torej jaz tista bedasta, ki se je obremenjevala s tem kaj bi oblekla in celo uro razmišljala o pomenu svojega študija, podzavestno pa čakala na njegov klic kot obsedena šolarka.

…

Obesek 1.

Cigaretni dim se  počasi oddaljuje od mojih ustnic. Na okenski polici opazujem mimoidoče, ki hitijo na vse konce Ljubljane. Tako malo mesto, v primerjavi z evropskimi prestolnicami, tako utesnjeno, ali pa bi se nemara utesnjeno počutila kjerkoli, kamorkoli bi šla. Vase potegnem še zadnji dim, ugasnem cigaret in posedim. Nikamor se mi ne mudi. Predavanja se začnejo šele čez tri ure, tudi lačna nisem, danes ni nikogar doma, ne mame, ne očeta, pa tudi prijatelji imajo svoje obveznosti. Počutim se tako osamljeno. Poklicala ga bom, če ga nisem upala včeraj, ga bom pa danes. Telefon držim v roki. Čakam, grizem spodnjo ustnico, opazujem ljudi, ki stojijo na semaforju, telefon odložim na mizo. Dolgo ne bom zdržala v praznem stanovanju, zdi se kot, da so po vseh sobah skriti duhovi preteklosti in čakajo, da se sprehodim po dolgem hodniku, odprem vsa vrata in se prepustim, da švignejo mimo mene, zašepetajo, me prestrašijo. Stanovanje je v našem rodu že več sto let, v središču starega dela mesta. Včasih mi pod nosom zasmrdi po zatohlem, kot da bi duhovi mojih prednikov cel čas hodili za mano, čeprav so menda skriti po velikih sobah, ki so skoraj vsak dan prazne.

Telefon je še vedno na mizi. Nekaj časa ga opazujem. Kar tako. Stoje. Ne premaknem se. Čakam. “Ja?” zaslišim nizek moški glas na drugi strani linije. “Živijo,” malo presenečeno in  skoraj brez glasu odvrnem. “Petra? Si ti?” nič kaj presenečeno vpraša. “Ja, jaz sem. Kako si vedel?” s tresočim glasom vprašam. “Vedel sem, da boš poklicala. Že včeraj se nisi mogla upret, ko sem te božal po telesu.” samozavestno odvrne. “Saj se ni nič takega zgodilo, samo božal si me, nič drugega, dlje ni šlo.” se branim, sedaj z odločnejšim glasom, brez začetnega sramu. “No, no, pomiri se. Saj te ne napadam, ali obsojam. Všeč mi je, da si poklicala …” ne dokonča stavka, nadaljevanje njegovih misli je nekako obviselo v zraku, ne vem kaj bi mu povedala, kako bi odgovorila, ali čaka, da kaj rečem. Prekine moje razmišljanje in nadaljuje: “Imaš danes čas? Bi šla na sprehod v Tivoli?” Presenečeno požrem slino, v grlu nastane cmok, odgovora ne morem spraviti na plano. Obnemim. “Lahko pa pridem do tebe. A živiš sama?” Razmišljam, vendar cmok v grlu se še ni polegel, najraje bi prekinila telefonsko zvezo, pa me spet prehiti: “Petra, česa se pa bojiš?” Njegovo zbadanje me prebudi: “Ničesar se ne bojim, česa bi se pa bala?” “Ne vem, morda se bojiš, da bi podlegla mojim čarom. Vem, da nisi lahka punca,” za trenutek pomisli: “ampak saj bi te samo rad videl. In kot kaže si tudi ti želiš tega, nisem te jaz poklical, ti si mene pikapolonica,” Nasmehnem se: “Zakaj pa pikapolonica?” “Ne vem, lepo se sliši, vse lepo me spomni nate.” Zajamem sapo. Petra spravi se k sebi, kaj ti pa je, nisi neumna najstnica, ki bi podlegla lepim besedam, imaš se za intelektualko, si tik pred diplomo, kaj ti je. Kar naenkrat se zavem, da sedim. Očitno me je nekje vmes pogovor tako oslabil, da sem sedla.

…

Letni časi v Ljubljani

© U. P. Photography

Ponavadi letne čase prepoznamo po spremenjenih barvah v naravi. Danes sem skušala iz svojega arhiva fotografij potegniti štiri slike, ki bi predstavljale štiri letne čase. Pa se mi je zataknilo že pri jeseni. Se mi zdi, da zadnja leta, vsaj v Ljubljani, na primer v Tivoliju, ni videti večjih sprememb v barvah listja. Barve jeseni zbledijo, tistih pravih rumenih, rdečih in rjavih barvnih odtenkov pa kar ne najdem.

Sicer pa je moje tarnanje pogojeno s trenutnim zdravstvenim stanjem. Še ena stran, ki me spremlja skozi letne čase, in to je prehlad. Včasih hujši, včasih blažji. Tokrat sem po dveh letih spet naletela na angino. In ležanje v postelji, je vsaj takrat, ko si v to prisiljen, grozna stvar.

Pa še tole: nad kolaži sem se navdušila, ko sem 'detektivsko' pregledala blog sošolke Nike. Res luškan blog, poglejte si ga tukaj.

Dreaming all day long

© U. P. Photography

Life is not a fairytale ... Really? Why not ... it can be!