sreda, 13. junij 2012

Kaplja čez rob

Že nekaj mesecev intenzivno, intenzivno iščem študentsko delo. Tisti dvojni intenzivno pomeni, da pošljem vsaj eno prošnjo na dan, večinoma vsaj tri na dan, vsak dan med tednom. 
Na začetku sem še pričakovala, da mi bodo podjetja, ki ponujajo delo odgovorila, me poklicala na razgovor ali pa vsaj odpisala, da žal ne ustrezam željenim pogojem.
Po mesecih iskanja, sem že skoraj obupala.
Na vsake toliko me pokličejo na razgovor in povedo, da se je bilo težko odločiti, ker so dobili 170, 200, 300 prošenj in vseh niti prebrali niso ... In potem sem včasih na razgovorih pol ure, eno uro in se smejim, sem nadvse prijazna, komunikativna ... in potem čakam, da me pokličejo ... in potem me na obljubljeni dan ne pokličejo. Po enournem razgovoru, se mi zdi, da si zaslužim vsaj: ''Žal smo se odločili za drugega kandidata. Hvala. Nasvidenje.'' Ampak danes, je pričakovati kaj takega, pač preveč. 
Pa ne da se prijavljam le na določen tip študentskih del, vesela bi bila česarkoli: administracija, vrtec, varstvo, fotografiranje, prevajanje, novinarstvo, pisanje, marketing ... ker imam na vseh naštetih področjih izkušnje, iščem vse.
In potem, se na občasnih razgovorih, spotaknejo ob vsako malenkost: dva študija, se ne morete odločiti kaj bi?, veliko različnih del, ne veste kaj bi?, vrtec, ampak ne znate previjat plenic (plenice sem previjala celo poletje, kar tudi povem, ampak jih pač zanje ne znam), besedilo v angleščini je nekdo drug napisal bolje (rekli ste mi naj ga napišem v slovenščini), drugi zna še drug svetovni jezik (tuji jezik mimogrede, in na CV-ju piše, da govorim štiri tuje jezike) ...
Vse obrnejo.
Dva študija, ker si želim fotografirati in pisati, več različnih študentskih del in izkušenj na različnih področjih, ker zagrabim vsako ponujeno priložnost, ki jo v življenju dobim, previjala sem plenice, ker sem delala v jaslih ...
Potencialni delodajalci so postali skrajno neodgovorni. Zakaj bobu enostavno ne rečemo bob. Tako kot v Jugi: niste nam všeč, odločili smo se za drugega. Ne pa to sprehajanje okoli gnilega drevesa, kjer že tako obupani študent samo čaka, da mu bo na glavo padel gnil sadež.
In potem začnem s pozitivnim razmišljanjem. Če nič drugega ne deluje, moram spremeniti svoje razmišljanje. Gotovo je z menoj nekaj narobe. Z mojim odnosom.
In si pogledam The Secret. Se cele dneve smejim, si predstavljam kako se odpravljam v službo, kako pridem domov, kako vesela sem, ko prejmem klic, da sem delo dobila ...
In po nekaj tednih obupam, ker sem bila vmes še na parih razgovorih in so me enkrat celo potegnili za nos, sem napisala članek, popravila slovnične napake na spletni strani in so se ''odločili za drugega''.
In ko ti niti bližnji več ne verjamejo, da se dejansko trudiš, da bi delo dobil, pade v kozarec še zadnja kaplja, ki se počasi pocedi čez rob.
Je danes res tako težko biti odgovoren, iskren in neposreden?
In potem sanjam o svojem sanjskem delu, tistem, ki ga bom opravljala, ko bom velika, ko bom za veliko masivno leseno mizo, na kateri bo stal tiskalnik, vaza s svežim cvetjem, nasproti mize okno in pogled na cvetoče drevo, pisala romane ... ter z analogno Leico lovila dokumentarne posnetke ...
Se sliši grozno klišejsko, če napišem, da sem se rodila v popolnoma napačnem obdobju, v popolnoma napačnem mestu ...

petek, 24. februar 2012

Pravičnost?

Pa naj mi še kdo reče, da živimo v pravno pravični državi. 
Ko nekega dne prideš do bankomata, da bi dvignil prislužen denar, za katerega veš, da je bil nakazan na tvoj račun in zaprepaden ugotoviš, da denarja ni. Zakaj?
Ker ga je vzelo sodišče, na podlagi izvršbe, za katero pravi: ‎''Sklep o izvršbi je bil izdan le na podlagi podatkov, ki jih je posredoval upnik v predlogu za izvršbo in sodišče resničnosti njihove vsebine ni preverilo.''
Ta resničnost pa je sledeča: upnik je ubogemu človeku, od katerega bi rad iztržil denar, zatrdil, da gre za pomoto in da denarja ta ubogi človek pravzaprav sploh ni dolžan in da se opravičuje. Ta ubogi človek pa že ima sklep o izvršbi, na katerega se lahko sicer pritoži, ampak na svoje stroške, za ugovor mora PLAČATI. 
Torej: ubogi človek ni nič kriv, nič dolžen, ampak če želi, da izvršbe sodišče ne izvrši dokončno, se mora pritožiti na lastne stroške.
Torej: ne samo, da ubogi človek ni nič kriv, še plačati mora sodišču, če želi dokazati, da ga je upnik po krivem obdolžil.
Ubogemu človeku torej ne preostane drugega kot, da piše glavnemu, odgovornemu upniku, s pobožno željo, da se po krivem izdan sklep o izvršbi umakne.
Ampak neeeeeeeeee: "Pritožite se sodišču, sedaj nismo več mi krivi. Sklep je na sodišču, če se z njim ne strinjate, se pritožite." Na lastne stroške seveda.
In ubogi človek je zaprepaden. Kako naj se pritoži, če so mu rekli, da ni nič dolžan, da gre za njihovo napako. Kaj naj plačuje? Komu? Zakaj raje oni ne plačajo njemu?

In to, dragi državljani in državljanke, se dogaja v naši preljubi pravno pravični deželi.
Pa brez tistih: saj je povsod isto. Briga me za povsod. Živim v Sloveniji in zanima me naše sodstvo. Čeprav odštevam mesece, ko bova spakirala in odšla. Ker tukaj ne vidim svetle prihodnosti. Ne za sodstvo, ne za svoj potencial.

ponedeljek, 30. januar 2012

Pravice

Zame je nekaj najhujšega nespoštovanje. Ko kdo ne spoštuje mojih pravic, mojega dela, mojega osebnega prostora, mojih prepričanj.
Prvi primer: ljudje, ki v trgovskih centrih na blagajni z vozičkom butajo ob mojo zadnjico ali pa se prisesajo za moj hrbet in mi dihajo za ovratnik in čeprav se umaknem, še kar lezejo za menoj. V to skupino ljudi spadajo tudi tisti, ki na ulici za menoj hodijo, tako blizu, da lahko slišim njihov srčni utrip in tisti, ki na cesti za mojim avtomobilom vozijo tako blizu, da ne vidim njihovih sprednjih luči.
Drugi primer: ljudje, ki mislijo, da mi lahko, zaradi kolegialnih odnosov, rečejo kadarkoli karkoli in ne pomislijo na posledice izrečenega. Tisti, ki mislijo, da me poznajo bolje kot lasten žep in mi na podlagi tega prepričanja lahko solijo pamet. Ljudje, ki me med pogovorom prekinjajo ali me še huje, ne poslušajo, oz. nehajo poslušati.
Tretji a vsekakor ne najmanj pomemben primer: ljudje, ki na socialnih omrežjih objavljajo moje avtorske fotografije in se ne čutijo dolžne le teh podpisati z mojim imenom. Če so na fotografijah oni sami in so bile fotografije posnete v okviru študija, to še ne pomeni, da avtorskih pravic ni treba spoštovati.
Smo res še vedno na tej točki, da moramo vsaki osebi posebej povedati, da se avtorsko delo, takšno in drugačno podpisuje. Da gre v nasprotnem primeru za krajo, še posebej, če kasneje trdiš, da je delo tvoje.

Užaljena, razočarana, ogorčena ... pa še kaj bi se našlo.

Če nekdo ni mnenja, da je njegovo delo, takšno ali drugačno vredno podpisa, to še ne pomeni, da smo takšnega mnenja vsi.

sreda, 25. januar 2012

Informacija, inflacija in individualizacija

Zadnje čase imam občutek, da se izgubljam v morju neštetih informacij in vse težja naloga postaja izbiranje tistih pomembnih, vrednih ogleda, pozornosti, ob katerih se za trenutek čas vsaj zame ustavi. 
In takih trenutkov je zadnje čase vse manj. Včasih se je namreč moj čas ustavil in sem bila vesela, da sem bogatejša za eno informacijo, danes pa imam občutek, da moj čas ob takšnih trenutkih teče še hitreje, ker imam občutek, da je takih informacij nešteto, jaz pa imam premalo časa, da bi poiskala vse in vedela za vse informacije, ki so vredne moje pozornosti.
Počutim se nekako tako, kot sem se počutila na začetku svojih dvajsetih. To so bila namreč leta, približno tri, ko sem imela kljub tedenskim obiskom koncertov, dogodkov in razstav občutek, da nekaj zamujam, da ne živim dovolj hitro, da če ne drugega, zamujam tisti drugi dogodek, na drugem koncu Slovenije.
Danes, ko me koncerti in glasbeno obarvani dogodki zaenkrat ne zanimajo več, pa imam isti neizbežni občutek neprestanega zamujanja fotografskih razstav, literarnih dogodkov, zamujenih službenih priložnosti, zamujenih informacij. 
Na vsake toliko se vprašam, kdaj me bosta morje informacij ter moj strah pred neprestanim zamujanjem le teh, posrkala vase. Čeprav besedi informacija in posrkati skupaj ponavadi pomenita nekaj popolnoma nasprotnega.
Za primer: dva tedna sva s fantom dobivala časopis Delo brezplačno, se je šel namreč zavarovat in poleg gajbe jabolk, ki je niti nisva šla iskat, ker sva seveda pozabila, sva dobila tudi kupon za štirinajstdnevno brezplačno prejemanje omenjenega časopisa. Že prvo soboto, mi kljub navdušenju ni uspelo prebrati vseh označenih člankov. V ponedeljek se je število prebranih člankov še zmanjšalo in priznam, da v štirinajstih dneh nekajkrat, razen tega, da sem poiskala sudoku in ga rešila ali pa ostala nekje na pol, časopisa niti prelistala nisem. In od takrat razmišljam, kdo so ljudje, ki šest ali sedem dni na teden prebirajo Delo in ga dejansko vsak dan preberejo. 
Poleg tega so tu še blogi, ki jih dnevno spremljam, pa net-a-porter ob ponedeljkih, sredah in petkih, pa ob sobotah obisk razstav, ko je večina ljubljančanov na tržnici ali po kafičih in slaščičarnicah, pa tržnica na hitro, meso, zelenjava, pa v Mercator po mlečno rezino, domov kuhat kosilo, ki mu sledi nedeljsko kosilo, pa vsakodnevni sprehodi s psom, enkrat ali dvakrat, če malega v drugo ne pelje fant ali pa ga peljeva skupaj, pa faks, pa še en faks (za katerega bi si morala vzeti veliko več časa, ... tako kot za prvega), pa kvalitetno preživljanje skupnega časa s fantom, ki ga dobiva predvsem s sprehodi s psom, ko ni distrakcij (t. j. televizije, interneta), mesečno preračunavanje stroškov, kam gre ta in kam oni denar in kam gre denar, ki ostane (saj ne da tega že lep čas nisva videla), pa iskanje službe (na razgovorih verjetno nisem dovolj ''agresivna'') ...
In zadnje čase res samo še stokam in jokam, se pritožujem, nergam. Blah.
Nekaj ton vode je preteklo odkar sem se nazadnje spravila k pisanju objave na blogu. Razlog pa je ravno ta nemir, ki divja v meni, z občasnimi prekinitvami razočaranja in nerganja.
In za vse to je z eno besedo krivo osamosvajanje.
Sama, torej ne več s starši, živim že slabih sedem let, kar je pri mojih letih kar veliko. In do lanskega leta je bilo moje življenje kar luštno. Denar je prihajal tudi iz strani staršev, s položnicami se nisem pretirano obremenjevala, včasih sem za plačilo le teh prosila mamo, nekaj časa mi je celo vse položnice plačevala ona, lansko leto pa sem rekla ne. Dokončno sem se odločila, da je čas, da se postavim na svoje noge in prevzamem odgovornost. In kakor fino se sliši, ni tako enostavno. Bo že res, da nihče ne ''teži'', da nisi nikomur dolžan razlag, pri čemer mislim starše, pridejo pa na njihovo mesto zahteve po pojasnilu bankam, pa podjetjem pa najemodajalcem.
Skratka v času recesije, ki me je prizadela do te mere, da se mi ni dalo niti pisati, odraščanje in osamosvajanje nista tako zabavna kot bi si človek mislil.
Pa da se vrnem k prvotni tematiki objave: vem da bo tudi trenutni nemir, za katerega krivec je poplava informacij, konkurenca na področju fotografije in ne nazadnje tudi finančni manjko, minil tako kot je minil nemir na začetku mojih dvajsetih, a temu zaenkrat ni tako in vesela sem, da se lahko izpovem vsaj na svojem blogu (ki ga verjetno spremljata le še mama, ki me na vsake toliko vpraša, kaj se je ubožcu zgodilo in fant, ki mu ga pomolim pred nos in je nekako primoran k branju :).
Čeprav se ne slepim več in vem, da smo vsi, ki blogamo in tako ali drugače javno objavljamo svoja razmišljanja, ''potrebni'' nekih povratnih informacij, potrditve. Pa naj kdorkoli reče karkoli. (Takšne izjave me ponavadi vedno največ stanejo, se vedno javijo tisti, ki se delajo svete in nedolžne in pod kožo nekrvave.)
Upam, da do naslednje objave ne bo preteklo lepo število novih ton vode in da se bosta bencin in hrana drastično pocenila ...